Bograč golaž

Prvega moža iz te historije nisem spoznal osebno. Videl sem ga samo mimogrede, ko je prišel, da končno dirigira svojo simfonijo, ki je leta in leta čakala, da se ji to zgodi. Ciril Kren, skladatelj iz Primorske, ki je pred drugo vojno prišel v Argentino in tam ostal. Med drugim je napisal tudi simfonijo, ki je ni nikoli slišal, kajti v Argentini ni bilo preprosto dobiti orkestra, ki bi naštudiral skladbo kar tako, v program je pač niso dali, ker ni bila njihova. Potem se je bližala slovenska osamosvojitev in Krenova skladba je bila določena za svečanost v Cankarjevem domu na dan, ko se Slovencem uresničijo njihove tisočletne skladbe.

Z Ladislavom Lenčkom sva se pogovarjala nekaj mesecev pred osamosvojitvijo v ljubljanskem lazarišču na Taboru. Bil je star mož, toda izredno živega duha. Blagost se je mešala s humorjem. Lenček je bil tiskar. Bil je zato na ta svet poslan, da širi tiskano besedo, da ostajajo za njim knjige in revije, kot za drugimi stopinje. Midas. Česar se je dotaknil, se je na koncu spremenilo v tiskano besedo. Pred vojno je v Ljubljani organiziral in vodil tiskarno. Prišli so Italijani in mu tiskarno zaprli. Pobral je svinčene črke in šel naprej. Prišli so partizani in so mu tiskarno razdrli. Spravil je svinčene črke v lesen zaboj in šel dalje. Potem je hodil po svetu in za njim so ostajale tiskarne. Ahasver, večni popotnik, ki križari po celinah, z lesenim zabojem na rami, v njem pa tovori svojo svinčeno usodo. Ni mu bila tuja niti Japonska niti Avstralija, v obeh Amerikah je bil doma. V Argentini je tiskal časopise in revije, bil je učitelj mladim slovenskim intelektualcem na oni strani potoka in zavoljo njegovega dela so ga hočeš nočeš morali ceniti tudi tisti, ki sploh niso vedeli, zakaj je njihov “sovražnik”. Pač - vedeli so tisto, kar ve vsaka totalitarna oblast: ti njega s pištolo, on tebe s tiskano besedo.

Potem se je vrnil domov, ker se pač nihče več ni mogel spomniti, zakaj se ne bi smel. Takrat je Slovenija delovala kot francoska akademija nesmrtnih: takoj, ko je kakšen politični velikaš umrl, se je lahko nekdo vrnil iz emigracije. Živel je v majhni sobici v lazarišču na Taboru in kazalo je, da bo tisto, kar je začel, tam tudi končal.

Stanislava Rapotca sem srečal v Svečah v Avstriji. Bilo je pred osamosvojitvijo in ni bilo čisto gotovo, če sme brez skrbi v Slovenijo. Ko se je začela druga vojna, se je nekako prebil do Angležev na Bližnjem vzhodu. Potem so ga na dveh misijah poslali s podmornico v Jugoslavijo, da je obiskal enkrat Stepinca, drugič pa Mihajlovića in prinesel sporočila in odnesel mnenja. Bil je v puščavah Sinaja, Jordanije in Palestine, potem v Kairu in na koncu v Avstraliji. Začel je slikati in kmalu postal priznan slikar doma in po svetu, kot bi šolsko zapisali. Razstavljal tudi v Parizu in New Yorku. Dobival nagrade. Poznali so ga marsikje, samo v domovini ne. V poznih letih je hodil vsako leto za tri mesece v Sveče na Koroškem in čez Karavanke gledal Slovenijo. Enkrat vmes, se zdi, da za časa nekakšne odjuge, so mu prijatelji uredili, da je za nekaj dni na pol ilegalno prišel v Ljubljano. In ko so ga vprašali, kaj si naj bolj želi po toliko letih doma, si je zaželel golaž v Unionski kleti, pravi študentski golaž, kot nekoč. In je bil čisto zanič, je rekel Rapotec, sama juhica, golaž pa mora biti tako gost, da žemljica pokonci stoji!

Na dan osamosvojitve je bila v Equrni njegova prva razstava v domovini. Popoldne je bila otvoritev, potem so letala švignila čez nebo in Kučan je imel govor pred skupščino. Drugi dan se je začela vojna in Rapotec se je odpeljal na Koroško. Kot da se je vse skupaj zgodilo samo zato, da lahko zapišemo: ko je odšel, je bila vojna, ko se je vrnil, je bila vojna. Tisto, kar je bilo vmes, je bil spomin na slab golaž.

Za dobro filmsko zgodbo bi se morali ti trije poznati. Prijatelji, ki jim je čas, kot je pač bil, odprl vrata, jih raztreščil po svetu in na dan osamosvojitve se spet srečajo. Kot kontrapunkt. In se spet raztreščijo po svetu, ker so pač od nekje drugje itd. Vendar ni nobenih podatkov, da so se možje poznali od prej, in tako se moramo zadovoljiti z dokumentarcem, ki ni dramaturško čist. Življenje je pač slab film.

In kaj bi še moralo biti v tem filmu?

Skladatelj je pripravljen na nastop, čaka v garderobi z dirigentsko paličico v roki, da zamahne in uresniči svojo idejo ... ko zahrumijo letala in mu povedo, da koncert odpade zaradi napovedanih sovražnosti. Vrne se v Argentino.

Ladislav Lenček ne gre nikamor več, pač pa ga na poti domov podre avto in za posledicami nesreče umre. Zato da se lahko v zgodbi začuti, kako se je moral človek po vseh srečno prestanih popotovanjih vrniti samo zato, da ga na hišnem pragu povozi najbolj navaden, v bližnji urad ali gostilno namenjen avto. Banalnost, ki triumfira s fanfarami.

In vse to nekdo pripoveduje slikarju Rapotcu v Sydneyju. V prvem planu so najprej samo oči, ki strmijo, potem nepremičen obraz in potem Rapotec v vozičku, kajti zadela ga je kap in se ne more več premakniti, niti spregovoriti, samo gleda. Svet, ki je postal velika gibljiva slika, in on kot nepremični opazovalec. Človek na izhodiščni točki. In potem v neki slovenski jeseni in avstralski pomladi Rapotec umre.

Kdo si je izmislil tak konec zgodbe? Komu je bilo več do tega, da je zgodba dobra, komu je bilo več do umetnosti kot do prijazne usode treh mož?

Tisto, kar je dobro za film, je slabo za življenje. Kajti tako kot smo zgodbo povedali, tako se je tudi resnično zgodilo.

Golaž kot tak

Pravih golažev je toliko kot pravih brodetov, teh pa spet toliko, kot je peska na morski obali. Jaz ga delam takole.

Grem k mesarju in rečem kilo za golaž. Naj me ošpičijo in v zemljo zabijejo, nikoli si ne bom zapomnil, kako se kakšnemu delu goveda reče, čeprav sem že od malega zelo rad gledal zemljevide v kuharskih knjigah, ki so kazali, kje je kaj. Who is who in cow. Zapomnil sem si bočnik, ker me je spominjalo na pribočnika, in pa stegno, ker sem bral neko knjigo o Afriki in je notri pisalo, kako so delala nomadska plemena, da so imeli sveže meso. Kravi so na stegnu odgrnili kožo in izrezali kos mesa za večerjo, potem pa kožo pritrdili nazaj z dolgimi trni. In kolona je šla naprej. Zato pri mesarju samo povem, za kaj rabim, mesar odreže in vpraša, če bo dobro, jaz rečem, da bo, on je mesar, on naj ve, kaj dela, jaz meso samo kupujem. In grem, na meni pa visijo prezirljivi pogledi gospodinj, ki se potem še bolj strastno vržejo v sumničavo pregledovanje mesa, ki jih nikoli, nikoli, nikoli ne zadovolji. Kdor bi rad spoznal osamo in eksistenčno stisko mesarja, ki je ujet med ubitimi in sesekanimi vse življenje, na drugi strani pa gospodinje s cekarji, naj pogleda v ljubeznivo kriminalko Ericha Kastnerja, Ukradena miniatura. Tam je mesar Oskar, ki je vse življenje preživel v mesnici, ob nedeljah pa se je z zeti in sinovi, ki so vsi imeli mesarije, pogovarjal o mesu. Potem pa je nekega dne dvignil sekačo, da odseka zarebrnice, in ko je imel roko v zraku, je na vrtu zapel kos ... Naprej v knjigi.

Čebule naj bo približno toliko kot mesa. Čebulo najprej bolj dušimo kot pražimo - dodamo nekaj žlic vode in jo mrcvarimo, dokler voda ne poide - potem dodamo na večje ali manjše kose narezano meso, če so večji, je meso bolj sočno, če so manjši, je omaka močnejša, na hitro obrnemo in dušimo na skromnem ognju. Potem pa pride tisto, čemur se je nekdaj reklo “golaževa začimba” - majaron, česen, sladka paprika in kumina, vse dobro strto, najbolje v možnarju, ker je zlasti kumina med zobmi silno nehvaležno okolje. Dobro pa je vprašati navzoče, če kdo ne mara kumine, ker tisti, ki je ne marajo, je pa res ne marajo. Golaževo začimbo vržemo noter, ko je dobro podušeno in se je prikazala maščoba, stisnemo nekaj centimetrov paradižnikove mezge, na hitro obrnemo, da majaron zadiši in da se mezga zapeče, za lepo barvo paprike naj kane kaj kisa, zalijemo z juho ali vodo, solimo in čakamo, da se meso popolnoma zmehča, omaka pa povre in postane gosta in žemljica pokonci stoji. Gostoto, ki jo je nekoč zagotavljala moka, lahko pridobimo z manjšim nastrganim krompirjem. Če je krompirja več, govorimo že o tako imenovanem ciganskem golažu, pri čemer namesto mesa vzamemo na velike kose narezan krompir in se delamo, da je meso. Če tega ne delamo dobro, potem govorimo o krompirjevem golažu. Ima pa ciganski golaž silno razvejano družino. Včasih gre za divjačino, včasih za prekajeno slanino, večkrat za kokoš ali kaj mimobežnega. Če pa krompirju dodamo hrenovko, je to gosposki ciganski golaž, če pa mu tik pred zdajci dodamo majhne ali sesekane kisle kumarice, potem dobimo krokarski golaž.

Irish stew

Kaj da je irish stew - nikakršne potrebe ne vidim, da bi ga prevajali kot irsko dušenje, kakor se sicer dela -, mi je povedala in takoj tudi pokazala radijska novinarka Andreja Fux, ko je po nekem pikniku dala na kup vse, kar je ostalo, in naredila irish stew. Približno tako so ga delali tudi trije možje v čolnu, kjer o psu niso govorili, opisal pa je to Jerome K. Jerome. Najprej so dali na kup ostanke zelenjave in kuhane govedine ter dodali manjšo količino olupljenega krompirja ter večjo količino neolupljenega, potem pa se je začelo. Dodali so še glavo zelja in skledo graha, pol svinjske paštete in kos mrzle kuhane slanine. Nato je George našel pol škatle lososa in jo izpraznil v lonec, kajti prednost irish stewa je v tem, da se človek znebi raznih stvari. Dodali so še nekaj natrtih jajc, da bi se omaka zgostila. Proti koncu je kuža Monmorency odšel z nekam resnim in zamišljenim obrazom, potem pa se je vrnil z mrtvo podvodno podgano, ki jo je očitno hotel prispevati k večerji. Potem so razpravljali, ali bi jo dali noter ali ne. Harris je menil, da bi bila čisto dobra, pomešana z drugimi stvarmi, in da vsaka reč malo pripomore, George pa je trdil, da se moramo držati izkustev. Harris je dejal: "Če nikoli ne poskusiš kake nove stvari, kako moreš potem reči, kakšna je? Taki ljudje, kakor si ti, ovirajo napredek človeštva."