Po revoluciji

Gabita (Laura Vasiliu) in Otilia (Anamaria Marinca) sta prijateljici v težavah. Pravzaprav ima večje težave Gabita. Iz treh razlogov. Prvič, ker živi v Romuniji. Drugič, ker se piše leto 1987. In tretjič, ker je splav prepovedan. Nobena klinika ne izvaja splavov. Tudi zdravniki ne. Legalnih opcij ni. A tudi ilegalne opcije so pičle. Recimo: tam nekje, bolj ali manj bogu za hrbtom, stoji hladen, mračen, siv, umazan, morast, od pritličja do strehe cenen hotel. Tak je kot okolica, v kateri stoji. In tak kot gospod Bebe (Vlad Ivanov), ki tam izvaja ilegalne abortuse in ki se zaveda tveganja, v katero se spušča. Še bolj pa se zaveda brezizhodne situacije, v kateri je Gabita, ki niti ne ve, v katerem mesecu nosečnosti je - v drugem, tretjem ali že četrtem. Bebe, mali oportunist in šarlatan, ve le to, da Gabita nima kam, da je torej obupana in povsem nemočna - in da je on njeno edino upanje, njen "odrešitelj". Kar seveda izkoristi. Le kdo "odrešitelju" ne bi jedel iz roke? In ker očitno ni dovolj ponižujoče že to, da mora Gabita splavljati v nemogočih, nevarnih, nehigieničnih pogojih, hoče Bebe še seks - ne z njo, ker je vendarle "občutljiv", ampak z njeno prijateljico, Otilio, ki jo spremlja in ki ji ne preostane drugega, kot da na to malo, pragmatično, hotelsko prostituiranje pristane. Seks - ali pa ni abortusa! Ko mu pride, Gabiti le še navrže, da naj potem, ko bo sonda opravila svoje, sede na straniščno školjko in počaka, da fetus pade ven - in odide. Oh, in preden odide, jima da še pomemben tehnično-strateški napotek: fetusa ne pustita v hotelu niti ga ne vrzita v kako kanto za smeti ali pa čez kak plot, ampak ga odnesita na kako visoko stavbo in potem vrzita dol - da se bo raztreščil.

Tako se zavrti romunski film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, ki je letos v Cannesu snel zlato palmo in ki nam ne pravi: glejte, kaj se dogaja, ko ženska abortira! Ampak: glejte, kaj se dogaja, ko ženska nima možnosti izbire! Glejte, kaj se dogaja, ko je abortus demoniziran ali pa prepovedan! Romunski diktator Nicolae Ceausescu je v svoji karieri izčrpal vse nianse nacionalizma, vse nianse policijske države, vse nianse represije, vse nianse korupcije, vse nianse kulta osebnosti in vse nianse diktatorske paranoje, da pa bi po kitajskem zgledu povečal število Romunov, je leta 1967 z zloglasnim odlokom 770 prepovedal splave in kontracepcijo: "Fetus je last države!" To je pripeljalo do množice porodnih katastrof, detomorov, samomorov, sirot in debilov - in na koncu do epidemije aidsa. Pol milijona Romunk je umrlo zaradi posledic nestrokovnega, pocarskega ilegalnega abortusa. Kdor ni imel otrok (ali pa jih ni mogel imeti), je plačal "celibatni davek". Žensko, ki je rodila več kot 10 otrok, je odlikoval z redom "herojske matere", žensko, ki je rodila od 7 do 9 otrok, z redom "slavljene matere", ženski, ki je rodila 5 ali 6 otrok, pa je pripel "materinsko odlikovanje". Ženske je povsem instrumentaliziral: bile so le še mašine za rojevanje.

Film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva, morasta, napeta, cine-veristična kronika katastrofe, je eden izmed stotih filmov, ki jih bo med 7. in 21. novembrom zavrtel osemnajsti Ljubljanski mednarodni filmski festival, alias Ljubljana International Film Festival (odtod igrivi akronimi LIFF, LIFFE in LIFE). Kot je v navadi, bo filmov kar mrgolelo. In mrgolelo bo tudi sekcij: Perspektive, Predpremiere, Kralji in kraljice, Panorama svetovnega filma, Ekstravaganca, Proti vetru in Svet na kratko. Sekcija Posvečeno bo vrtela filme Jamesa Benninga, zelo tihega, nevsiljivega, fantomskega ameriškega avantgardista, že veterana, medtem ko bosta Retrospektive deležna Otar Iosseliani, pariški Gruzijec, nekoč zelo redkobesedni, danes precej bolj zgovorni intimist (če vam kaj pomeni naslov Nekoč je živel drozg oz. - po novem - Živel je pojoči drozg), in Roy Andersson, švedski marketingar, ki snema sijajne antimarketinške, antispotovske, antikomercialne, antikapitalistične filme (če vam kaj pomeni naslov Pesmi iz drugega nadstropja). Pri Anderssonu homo sapiens odmira v slow-motionu. Pri Iosselianiju se v slow-motionu pobira. Njegove filme preveva mešanica predapokaliptične treme in postkoitalne melanholije, zapečena z ritmom življenja, ki se mentalno prebuja iz realsocializma, represije, revolucije. Andersson prikazuje svet, ki bi ga lahko odrešila le revolucija. Iosseliani prikazuje svet, ki noče več revolucij - svet, ki se iz revolucije prebuja. Počasi in zadržano, kot da bi iskal tisto podeželsko aristokratsko nirvano, ki so jo nekoč popisovali ruski klasiki. Toda možnosti za revolucijo so pri Anderssonu pičle - ljudje bodo prej zaspali. Drug drugemu so vse večji non sequitur.

"Zmagoviti novi romunski film", ki bo - ob "Zares neodvisnem ameriškem filmu" - v Fokusu letošnjega festivala, se iz revolucije prebuja drugače. Prebuja se v preteklost. Kot film 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva. V čas, ko ženske niso imele možnosti izbire - in ko je tudi moški niso imeli. Tudi Liviujeve sanje, sicer srednjemetražni film, se dogajajo v Ceausescujevi preteklosti - Liviu, ujet v neznosno realnost, ima svoje sanje, ki pa se prelevijo v nočno moro, ko njegova punca zanosi. Z njegove strehe se verjetno vidi tudi tisti hladni, mračni, sivi, umazani, morasti hotel, cenen od pritličja do strehe. Costi, vojak v filmu Papir bo pomodrel, obtiči v letu 1989, v kaosu romunske revolucije: pridružiti se skuša silam prihodnosti, ki rušijo Ceausescujev režim, toda v blodnjaku napetosti, negotovosti, terorja in paranoje ga zamešajo za relikt starega. Prihodnost pride zanj kot jutro po neprespani noči, ali bolje rečeno - tako kot mnogi Romuni se po revoluciji prebudi v realnost, ki ni videti kot prihodnost, ampak le kot nova, alternativna verzija preteklosti. Sanje o Kaliforniji se dogajajo deset let kasneje, ko NATO z vlaki prek Romunije prevaža vojaško opremo, s katero naj bi posredovalo na Kosovu in Srbiji, toda domačini - na čelu z lokalnim mafijcem - na neki železniški postaji v Capalniti, sicer totalni vukojebini, en tak transport ustavijo. Ne pustijo ga naprej. In Američani obtičijo. Domačini, ki skušajo sicer - bolj ko ne samoironično - ujeti "ameriški sen", so si očitno rekli: izvili smo se iz represije, zdaj bomo pa sami asistirali pri represiji drugih?! Le zakaj bi? Ko se junaki v filmih, ki se dogajajo po revoluciji, ugotovijo, da so efekti tranzicije taki kot efekti Ceausescujeve "modernizacije". Okej, zdaj imajo svobodo - lahko impersonirajo Elvisa. Kar se zgodi v več kot enem filmu. Toda sivina, ki jih je oblila, je tako opresivna, tako depresivna in tako represivna, da lahko Ovidiu, fant iz Konstance, v Robi in cvenku na road trip - to tipično evokacijo svobode - krene le pod pogojem, da s sabo vzame tudi ilegalni paket, "robo" za podzemlje. Njegovo nelagodje v svobodi je suho ko poper. Zato ne čudi, da se trinajstletni Andrei v Marileni iz P7, mali srednjemetražni mojstrovini, na smrt zaljubi v prostitutko - razredna solidarnost ga prižge. Njo pa ugasne. Ni čudno, da se v filmu Smo imeli revolucijo ali ne? vsi sprašujejo natanko to.

Nelagodje v svobodi

"Zares neodvisni ameriški filmi" - pretežno digitalni, mikrobudžetni, gverilski, naturalistični, surovi, generacijski - izgledajo tako, kot da se dogajajo v Romuniji. Klima v Analognih dnevih, ki se dogajajo v perifernem Newhallu, je tako depresivna kot v filmu Loren Cass, ki se dogaja v urbanem St. Petersburgu, tako depresivna kot v filmu Ne glede na to, ki se dogaja v ruralnem Washingtonu, tako depresivna kot v Plesni zabavi, ki se dogaja na robu Portlanda, in tako depresivna kot Nasilne zgodbe, ki se dogajajo v ruralnem Arkansasu. In možnosti, da postane znosna, perspektivna in nenasilna, so pičle - sivina, predmestna enoličnost, mučni dolgčas, opresivna brezizhodnost, tesnoba, občutek krivde, socialna osamljenost, bes, neartikulirana avtodestruktivnost in patetični ekshibicionizem, ki zalivajo junake, so ameriški sen spremenili v romunsko nočno moro. Pobijajo se v glavnem med sabo. Kar pomeni, da pobijajo napačne. Ali pa fukajo s konji, kot "zaskrbljeno" pokaže Zoo, lažni doku, ki izgleda kot sarkastična, psihoseksualna parodija ameriške tradicije in mitologije Divjega zahoda. Da je film posnet po "resnični zgodbi", ne preseneča: dogaja se v ruralnem Washingtonu - tam kot Ne glede na to. Nekateri ljudje umrejo, ko se zaletijo z avtom, nekateri, ko padejo skozi okno, nekateri, ko se na njih zruši klimatska naprava, nekateri, ko jih ustrelijo ali zakoljejo, nekateri, ko jim kdo podtakne požar, nekateri pa, ko zbolijo, toda anonimna devetnajstletnica (Luisa Williams), glavna junakinja filma Dan noč dan noč, ima le eno smrt: "In hočem, da je ta smrt za vas." Punca namreč sklene, da se bo na newyorškem Times Squaru samorazstrelila. Na poti do tja zamenja kopico prevoznih sredstev in opravi kopico ritualov, toda v samorazstrelitev je ne žene nič ideološkega, političnega ali pa verskega: devetnajstletnica je mučeniška-džihadistična osamljenka ameriške demokracije, ki nima možnosti izbire. "Videli boste skozi mene. Kaj če boste videli reči, ki jih jaz ne vidim?"

Film Dan noč dan noč, eden izmed vrhuncev festivala, je zares neodvisni ameriški film, ki ga boste našli med Perspektivami, eni izmed mnogih sekcij, v katerih vas čakajo tudi vsi običajni osumljenci, saj veste, prestižni avtorji (npr. Wes Anderson, Johnnie To, Takeshi Kitano, Barbet Schroeder, Olivier Assayas, Tom DiCillo, Bille August, Naomi Kawase, Manoel de Oliveira, Gus Van Sant, Jan Sverak, Pedro Costa, Bela Tarr, Jiri Menzel, Fatih Akin, Hal Hartley, Guy Maddin, Tsai Ming-liang, Apichatpong Weerasethakul, Andrej Zvjagincev, Jia Zhang-ke, Hong Sang-soo), revizije klasik (npr. Lady Chatterley po francosko), biografije (npr. Ljubljena Jane, bio Jane Austen, Nadzor, bio Iana Curtisa), h'woodska iskanja vojnih zločincev in izgubljenih iraških veteranov (npr. Pomlad v Bosni in V dolini smrti), parodije glamurja, fame in Hollywooda (npr. Zbegani), cinefilski metafilmi (npr. Angela uničenja, Igralke, Še vedno lepotica, Ženska na obali, Ožigosani možgani!, Slava filmarju! in Viva), kinotečne klasike (npr. obletovana Bunuelova Lepotica dneva), topični filmi (npr. Zgodilo se je ravnokar, XXY in Takva - strah pred bogom), filmi neonoir (npr. Okužena kri in Surova ljubezen), dokumentarci (npr. Odvetnik terorja), inspirativne give-peace-a-chance resnične zgodbe (npr. Zbogom, Bafana, film o tem, kako je Nelson Mandela rasista spremenil v antirasista), performansi (npr. Zidane - portret 21. stoletja), eseji (npr. Sindromi in stoletje), animacije (npr. Persepolis), skejterske psihodrame (npr. Paranoid Park), variacije na Clarkove Kids (npr. In s kom ti seksaš?) ter hardcore parodije "vojne proti terorju" (npr. Fay Grim), militarizma (npr. Francija in Grušč 200) in novega slovenskega kiča (npr. Inštalacija ljubezni).

Filmi, ki jih bo zavrtel letošnji LIFF, popisujejo svet, ki flirta s katastrofo. Ponekod je katastrofa direktna: plin v tajvanskem filmu Nočem spati sam ali pa tajfun v filipinski deveturni Smrti v provinci Engkanto. Toda največja katastrofa je kapitalizem. V ameriškem filmu Michael Clayton se skuša odvetnik George Clooney dekapitalizirati, rehabilitirati, spreobrniti - podobno kot francoski odvetnik, ki se v Slutnji preseli v proletarsko četrt. Ne da ga to odreši - delavski razred se namreč pobija med sabo. Tako kot v "zares neodvisnih ameriških filmih". Kapitalizem ga je tako stisnil, da zaudarja po fatalizmu, avtodestruktivnosti, smrti. Ne zbuja začudenja, da v madžarskem Svežem zraku delavci drug drugemu smrdijo. In osvežilci zraka ne pomagajo. Nekateri filmi prikazujejo posiljevanje Tretjega sveta (npr. Dnevniki Knuda Rasmussena), ostali pa, kako se Prvi svet spreminja v Tretjega. Proletarske četrti v Arkansasu, Washingtonu, Mehiki, Avstriji, Rusiji, Angliji ali pa na Madžarskem so videti tako kot Romunija leta 1987. Prosti trg je le past, tranzicija pa je povsod nateg, tudi v Srbiji - v Pasti se mora oče preleviti v najetega morilca, da bi sinu omogočil operacijo. V hongkonškem Izgnancu se hoče gangster legalizirati, spreobrniti, "civilizirati", kar ni težko: med gangsterizmom in korporativizmom ni več nobene razlike. Tako kot ni več nobene razlike med žensko, ki živi v Romuniji leta 1987, žensko, ki živi v sodobni Nemčiji (Okna v ponedeljek), in žensko, ki živi v sodobnem New Yorku (Dan noč dan noč): vse so videti tako, kot da nimajo možnosti izbire. Ljudje zato ne potujejo, ampak bežijo - ena londonska prostitutka zbeži v Hongkong (Surova ljubezen), druga v Brighton (Beg v Brighton), japonski starec zbeži v gozd (Gozd žalovanja), ruska družina na podeželje (Izgon), Ukrajinka v Avstrijo, Avstrijec pa v Ukrajino (Uvoz-izvoz), Turkinja v Nemčijo (Z druge strani), argentinski japi v patagonsko pustinjo (Rojen in vzgojen), trije ameriški bratje pa zbežijo v Indijo (Darjeeling ekspres). Še slabše bo se glasi naslov filma, ki se dogaja na Češkem, v sedemdesetih, med disidenti, ki hočejo zbežati v svobodo. In ko bo svoboda prišla k njim, se bodo spraševali isto kot Romuni: Smo imeli revolucijo ali ne?