Potvarjanje zgodovine za 39.150 evrov

V avli državnega zbora so v sliki in besedi predstavili "zgodovino slovenskega parlamentarizma". Avtorja razstave, dr. Janko Prunk in "venetolog" dr. Jožko Šavli, nas popeljeta na same začetke slovenske demokracije, v deželo Norik, točneje notranji Norik, ki "je bil rimska provinca, nastala na ozemlju predrimskega noriškega kraljestva - regnum Noricium (2. st. pr. Kr.) Njegovo središče je bilo na Šalenski gori nad Gosposvetskim poljem, kjer so vkopali tudi dvorano, v kateri je zasedal noriški zbor - Conventus Noricum". Tu naj bi se začela slovenska demokracija.

Razstava sicer izrecno ne pritrjuje tezam nekaterih "zgodovinarjev", da so v Noriku živeli Veneti, predniki današnjih Slovencev, ne zanika tudi zakarpatske teorije o naselitvi Slovencev na sedanjem ozemlju ob koncu šestega stoletja, vendar (ne)hote vsiljuje tezo o venetskem izvoru Slovencev. Kajti če sledimo postavitvi razstave od začetka "slovenskega parlamentarizma" do danes, nam razstavljeno gradivo o demokratičnih praksah na slovenskem ozemlju pripoveduje o "avtohtonosti" Slovencev. Sicer razstava ne bi omenjala province Norik, ki je imela delno notranjo samoupravo, torej tudi nekatere demokratične prvine upravljanja, in avtorji razvojne poti "slovenskega parlamentarizma" ne bi namigovali na kontinuiteto s Karantanijo, ki naj bi po mnenju nekaterih "zgodovinarjev" nastala iz Norika in po zlomu rimskega imperija postala ena izmed prvih držav v Evropi, ki je bila vzorno in za tiste čase demokratično urejena. Po mnenju avtorjev naj bi bila njihova notranja ureditev celo zgled "ameriškim očetom" pri pisanju ameriške ustave. Na razstavi tako zasledimo navedek francoskega političnega filozofa Jeana Bodina, ki je na 129. strani Les Livres de la Republique označil "ustoličevanje kot demokratično dejanje", na Bodinov citat pa naj bi se skliceval pisec ameriške Deklaracije o neodvisnosti, Thomas Jefferson.

To je sicer le ena izmed hipotez o kontinuiranem razvoju Slovenije skozi več kot dve tisočletji, ki pa v resni zgodovinski znanosti ni dobila mesta. Povrh tega pa so - to pa je dokazano - v noriškem kraljestvu živeli Kelti. Zato je razstava o "slovenskem parlamentarizmu", kljub želji predsednika državnega zbora, Franceta Cukjatija, da naj bi "utrdila tudi naš ponos na našo zgodovino" in pokazala tujim gostom, da imamo svojo lastno ali celo edinstveno zgodovino parlamentarne demokracije, za resne zgodovinarje udarec mimo, ne pa pomembna sestavina "za ohranjanje naše samozavesti". Cukjati je tako še v svojem priložnostnem nagovoru dejal, da "izvori demokratičnega razmišljanja na prostoru slovenskega naroda segajo daleč nazaj, v čas rimske province Norik in njenega narodnega zbora ter ustoličevanja vojvod v karantanski kneževini".

Prepričani, da se je parlamentarna demokracija začela rojevati v 16. stoletju z britanskim parlamentom in še posebej v Franciji 18. stoletja, ko je v revoluciji prevzel oblast v državi meščanski "tretji stan", in ker aktualni šolski učbeniki še vedno zatrjujejo, da smo Slovenci, skupaj z ostalimi Slovani, prišli na Balkan nekje v 6. stoletju, smo o predstavitvi "demokratične preteklosti" pobarali dva ugledna slovenska zgodovinarja.

Dr. Peter Štih, profesor s Filozofske fakultete, ki je zaradi svojih proučevanj srednjega veka postal dopisni član SAZU, ima nedvoumno mnenje: "Vsaj kar se starejše zgodovine tiče, lahko rečem, da je tako veliko koncentracijo netočnosti in tudi stvari, ki nimajo nobene povezave z razstavo, že prav težko najti. Kakšno zvezo imajo zbor keltskih Norikov, situla iz Vač, frankovski cesar Arnulf, vojvodski klobuk, Barbara Celjska ali pa v slovenščini zapisana fevdna prisega s 'Slovenijo v luči parlamentarnega izročila', vedo verjetno samo avtorji razstave. Povezovati noriške Kelte s parlamentarnim izročilom v Sloveniji je naravnost abotno in tudi tiste, ki trdijo, da je ustoličevanje na knežjem kamnu odraz demokratične (in parlamentarne) ureditve pri Karantancih, velja spomniti, da je bila po edinem viru (t. i. Konverziji), ki ga imamo na razpolago o tem vprašanju, knežja oblast v Karantaniji dedna znotraj ene družine, kar je seveda a priori nedemokratično. Prav tako je neumnost, da naj bi Karantanija imela svoj grb v času, ko v Evropi niti ena druga kraljevina ali kneževina še ni imela svojega grba. V isto kategorijo sodi tudi trditev, da je bilo ustoličevanje podlaga ameriški Deklaraciji o neodvisnosti iz 1776. Skratka, to, kar nam ponuja razstava za starejša obdobja, ni zgodovina, ampak lajna iz ustaljenega arzenala nacionalnih zgodovinskih mitov, katerih funkcija je nadeti zgodovini podobo, ki je ta ni imela in ki bo v skladu s sedanjimi potrebami in željami."

Profesor zgodovine na Filozofski fakulteti, dr. Peter Vodopivec, pa pravi, da je sama "ideja iskati korenine slovenskega parlamentarizma v Noriku in Karantaniji povsem neresna, česa podobnega si niso doslej izmislili niti Tuđmanovi mitomani, ki so hrvaške prednike iskali v stari Perziji, niti nacionalistični srbski poveličevalci srednjeveške Srbije ali Ceausescujevi izumitelji dačansko-romunske državne tradicije. Razstava, ki začenja zgodovinsko pripoved o slovenskem parlamentarizmu v Noriku in Karantaniji, nas v skrajno naivnem in neprepričljivem izmišljanju tradicije uvršča med najbolj nespretne balkanske mitomane in je prava sramota tako za parlament kot za akademskega zgodovinarja, ki je sodeloval pri postavitvi razstave."

Toda razstava je postavljena in tudi tujci se lahko podučijo o zgodovini slovenskega parlamentarizma v avli državnega zbora, saj so teksti prevedeni tudi v angleščino. Upajmo, da ne bodo preveč pozorni, ali pa celo jemali vso stvar preveč zares, kajti Vodopivec pravi, da bi bilo za ugled "slovenskega državnega zbora najbolje, če bi del razstave o koreninah slovenskega parlamentarizma v Noriku in Karantaniji čim prej umaknili in nanj pozabili, stroške za njegovo postavitev pa zaračunali kar tistemu, ki je kaj takega dovolil".

Slovenske davkoplačevalce stane ta prikaz zgodovine slovenskega parlamentarizma 39.150 evrov brez davka na dodano vrednost.