Umetnost in nadomestki za ljudstvo

Proizvodi umetniške ustvarjalnosti so lahko koristni. Lahko so hkrati tudi zabavni, ni nujno, a je lepo, če so. A to, kar se dandanes trži kot zabavno, je največkrat neokusno in neumetniško. Zabavnjaštvo ali šovbiznis v glavnem shaja brez umetnosti. Umetnost je za biznis prezahtevna ali, kot pravijo, prezatežena.

Za kaj je umetnost že lahko koristna?

Med množico zagovornikov umetnosti omenimo Miroslava Krležo, ljubitelja vsakršnih paradoksov, ki pravi: "Umetnost je najmanj škodljiva droga." Po Krleži gre za nekakšno tolažilo, lahko bi rekli kar opij ljudstva, ki pa skoraj nima nezdravih stranskih učinkov, do ljudstva pa tudi redkokdaj pride.

Po Immanuelu Kantu gre pri umetnosti za predmet estetskega užitka, ki je onkraj interesov, za brezstrastno konzumiranje lepote. H kantovskemu pojmovanju umetnosti se nagiba tudi naše trenutno državno stališče, ki umetnosti ne pripisuje ne vem kakšne neposredne interesne in zato uporabne vrednosti. S stališča državnih financ, ki so blizu stališču radikalne liberalistične ekonomije, je umetnost nekaj, česar praktična vrednost je hudo prenapihnjena. Kar umetnost že je, je v dobršni meri nerabno, blefersko, predvsem pa absolutno nevredno denarja, ki ga davkoplačevalci, mišljeni so podjetniki, za to zmečejo. Po mnenju liberalistične ekonomije naj si čudaki, ki uživajo v te vrste bizarnostih, te bizarnosti kar lepo sami financirajo, pa bomo videli, kako bo ta kulturniška pijavka, prisesana na davkoplačevalske denarnice, ta draga in lažna družbena potreba, uplahnila in izginila. Prihranjeni denar bo mogoče vtakniti drugam, recimo v igrišča za golf, ki so vsekakor koristnejša kot poezija.

Kultura in umetnost pa nedvomno sta koristni. Umetnost se ukvarja z zapletenimi in globokimi vprašanji človeškega obstoja, bistveno oblikuje samozavedanje družbe in posameznika. Ustvarja in v neposredni obliki ponuja vzorce doživljanja in premagovanja elementarnih življenjskih situacij. V realnem življenju teh situacij ni lahko premagovati, ne da bi človekov jaz v njih podlegel. Umetniški vzorci sicer ne dajejo nobenega zagotovila za posameznikov uspeh, vendar dajejo človeku oporo, da te stiske čustveno in moralno lažje prebrodi. Ob umetniških usodah se nam odpirajo vedno novi in bolj poglobljeni pogledi na lastno bivanje. Mnogi literarni junaki so bili svetilniki celih pokolenj in dežel. Torej lahko rečemo, da sta umetnost in kultura praktično in oprijemljivo koristni. Tu vsekakor velja omeniti misel mladega Karla Marxa, da je umetnost najdragocenejše darilo, ki ga lahko človek da samemu sebi. Umetnost je nujno potrebna za spoznavanje in spreminjanje sveta. Zato je tako pomembno, da sta obe, umetnost in vsa kultura, na razpolago vsem ljudem, zlasti mladim ljudem in najrevnejšim, najširšim slojem.

Če primerjamo desetletja socializma in sedanja leta kapitalistične restavracije, ugotovimo, da je bil socializem v programih zagnan za ljudsko kulturo in prosveto, pa tudi sedanja tržna demokracija ne reče nobene čez kulturo za ljudstvo. V resničnosti pa je bilo in je še vse precej drugače kot v deklaracijah. Socializem je sprva zelo spodbujal ustvarjanje, a ga je zlasti sprva tudi vseskozi poskušal državno kontrolirati. Karikatur in satir na ljudsko oblast ni bilo, pa tudi denarja za kulturo je bilo sorazmerno vedno manj. Bolj ko je socialistični aparat kostenel, manj je bilo navdušenja nad tem, da bi iz Slovenije napravili podalpsko kombinacijo Aten in Florence. Vendarle pa se je napravilo veliko, mnogo več kot kadarkoli poprej in več kot zdaj.

Ko je po osamosvojitvi prišla tudi sproščenost v medijih in kulturi in se je zdela oblastna kontrola mnenjske in umetniške svobode nekaj, kar je hvalabogu za nami, je nastopila tržna logika, logika profita, ki je sama po sebi sovražna tako rekoč vsem vejam umetnosti, vsem manifestacijam kulture. Na kratko rečeno, umetnost je postala privilegij tistih, ki si jo lahko privoščijo, reveže pa v glavnem utapljamo v gnojnici šovbiznisa. Ne medijem in ne umetnosti se sicer ne mašijo usta, ne naravnost, ne množično, vendar je sistem tak, da kar sam od sebe, avtomatično, skrbi za to, da množice ostajajo neosveščene in pacificirane.

Razkrivati družbeno resnico in resničnost relevantni publiki, to se pravi najširšim, spodnjim plastem družbe, postaja vse manj mogoče. Gre za pojav tabloidizacije in zabavništva. Največji problem sodobnega tiska ni ta, da bi lastniki in njihova državna oblast pritiskali na medije tako, da bi od njih zahtevali podporo neki politiki, ideji ali konkretni vladni potezi, temveč v tem, da medije silijo, naj, kolikor je mogoče, povečujejo naklado, gledanost in poslušanost, kar se ponavadi doseže z depolitizacijo, z odpravljanjem relevantnih tem za relevantno publiko. Končna posledica je, da postajajo državljani vse bolj apolitični; to njihovim gospodarjem čisto ustreza, pa še večje dobičke dosegajo.

Kapitalska logika enako marginalizira tudi kulturo in umetnost. Tudi tu je zavladal trg, ki sili v ospredje napačne proizvode. Na vseh področjih imajo stvari, ki prinašajo množični dobiček, prednost pred stvarmi, ki imajo umetniško vrednost. Kratka ponazoritev: lani ob koncu leta je izdal novo ploščo mož z umetniškim imenom Magnifico. To ploščo so v sto tisoč in več izvodih razposlali skupaj s časnikom Delo tako rekoč kot darilo bralcem, kar je velikopotezna poslovna poteza spretnega banavza. V istem času je izšla pesniška zbirka Milana Jesiha, poeta, v tristo izvodih, knjiga je predraga, oglaševal je ni nihče, v Delu je sicer izšla o njej spodobna in ažurna recenzija, in to je bilo vse. Zbirka je šla v copatah mimo. Razmerje med umetnostjo in kvaziumetnostjo in njunim družbenim dosegom je tu več kot očitno.

Ko govorimo o kulturi za ljudstvo, je treba spet in spet s prstom pokazati na Televizijo Slovenija, ki bi morala biti najpomembnejši kulturniški medij, opustila pa je skoraj ves kulturnoumetniški nacionalni program, zlasti igrani. Na zaslonih se pojavljajo samo še rudimenti, samo še ostanki ostankov kulture. Naročnina, ki jo nacionalka izterjuje kot poseben davek vsakega gospodinjstva za nacionalni, to se pravi slovenski kulturni program, se zapravlja nenamensko. TV Slovenija torej naročnino, ki jo pobira že leta, brezsramno poneverja.

Od socialističnih časov se je kulturi za ljudstvo zelo poslabšalo. Ljudstva ne doseže, za ljudstvo ne obstaja in ogromno krivdo za to nosi prav TV Slovenija, pa tudi nacionalni radio. Razmahnili so se nadomestki. Naši vladajoči strankarski kliki in vladajočemu kapitalu dandanes ni za to, da bi kultura in prosveta pripadali ljudstvu. Kapitalisti in politična klika na oblasti zaničujejo množice, držijo se nazorov svojega profeta, pisatelja Draga Jančarja, ki prostaški množici tako rad nasproti postavlja nadarjenega posameznika, ki da je edini ustvarjalen in ki s to množico noče imeti nič. Kapitalisti in politična klika hočejo, naj množica samo proizvaja in konzumira. Naj proizvaja za mezdo, ki se ji ponuja, in konzumira potrošno robo, po kolikor se ji zasoli. Življenje ljudstva se suče okrog mezde, tretjina ljudstva je že na meji revščine. Brezposelni se pehajo za mezdo, da bi jo vsaj dobili, delavci naredijo vse, da bi jo obdržali, najsi je še tako nizka. Pogrošna zabava, ki jim jo kramarji s kičem ponujajo, jim nekako zapolnjuje nevesele dni brez denarja. Na poti v popolno pavperizacijo je ljudstvo že šlo žejno mimo izvirov resnične kulture. V bojih za mezde proti podjetnikom vlečejo mezdni delavci krajšo, sindikati sami kljub lepim uspehom že po naravi tega boja ne morejo biti tako uspešni, da bi mezdnim delavcem lahko zagotavljali kaj več kot stagnirajoči standard. A standard kljub sindikalnim uspehom proizvajajočim razredom pada.

Da je delovno ljudstvo - vsaj na delovnem mestu - nekakšno delovno govedo, je splošna tiha predpostavka vseh, ki govorijo o socialnem življenju dežele. Liberalni ekonomisti zahtevajo odpravo socialne države in postavitev pravne države, ki delavcem ne bo zagotavljala nič drugega kot tisto, kar jim gre po pogodbi s podjetniki. Zakaj privilegiji delavcev na tuj, delodajalski, račun? Kdor hoče streči nevoščljivosti in pretiranim apetitom delavskih slojev, pravijo, naj si to privošči iz svojega žepa, ne iz delodajalskega.

Tisti, ki vseeno zagovarjajo tudi blaginjo mezdnih delavcev, pa za to redno navajajo argument, da je zadovoljen in preskrbljen delavec boljši delavec od nezadovoljnega in nepreskrbljenega. Uporabljajo slavno metaforo umnega živinorejca, češ da krava pri gobcu molze. To metaforo živinolastniškega razsvetljenstva ponavljajo kot argument celo sindikati, v njenem duhu pa zagovarja delovno ljudstvo pred napadi liberalnih ekonomistov celo nekdanji varuh človekovih pravic in pesnik Matjaž Hanžek.

Kapitalisti se na to metaforo seveda požvižgajo. Izkušnje jim kažejo, da se profiti višajo, če se mezde nižajo, in da se profiti nižajo, če se mezde višajo. In nihče v deželi, naj ga še tako skrbi konkurenčnost našega blaga na tujih trgih, ne zahteva, naj se imperativu konkurenčnosti podredijo zlasti kapitalistični dobički.

Na metaforo, da krava pri gobcu molze, se požvižgamo tudi mi, ki še vedno dobro vemo, da pri emancipaciji delavcev ne gre samo za to, da bi bile mezde višje. Za popolno emancipacijo delavcev je pač treba odpraviti mezdni sistem. Tega v deželi že dolgo ni nihče zahteval.

Za dejansko izboljšanje položaja potrebujejo delavci politično organizacijo. Politizacija delavcev je tudi edini način, da bodo sladki sadeži kulture spet na razpolago ljudstvu. Delavci se morajo sami organizirati kot zgodovinski subjekt, kot že rečeno, ne samo za izboljšanje mezd, ampak za odpravo mezdnega sistema. V tem boju, ki jih čaka, si morajo ustvariti in prisvojiti tudi kulturo. Kultura in kulturniki, ki hrepenijo po pravem odjemalcu svojih izdelkov, pa morajo priti delovnemu ljudstvu naproti. Potrebujejo se delavski pesniki in pisatelji, delavski umetniki vseh vrst in umetniške in kulturne institucije, namenjene delavcem. Delavski boji se namreč nadaljujejo.