NEDELJA, PREKLETA NEDELJA

Kot bi si MTV izmislil Sergej Eisenstein

Za vsako ceno

Any Given Sunday, 1999

Oliver Stone

Demonstracija filmske moči: Oliver Stone, človek, ki je miniral največje ameriške mite in rituale, zdaj minira še nedeljo, ko se Amerika izključi in gleda nogomet, to svoje tedensko izkrcanje v Normandiji.

Nogometaši kot gladiatorji. Nogomet = ameriška inštitucija: vsemogočna in neuničljiva. Športniki kot vojaki, trenerji kot generali, tekma kot vojna. Lastniki klubov kot fašistoidni sadisti, ki športnikom napihujejo ego, da bi jim potem lahko spili kri in jih ob prvi priložnosti zavrgli. Šport = pokvarjen + kvarljiv: iz športnikov, ki obvladajo le nekaj malih spretnosti, dela bogove. Športni mediji kot pošasti. Športni zdravniki kot voljni kolaboranti športne evgenike, kot dilerji. Športna slava kot steroid. Truplo kot estetski vrhunec glamurja. Šport kot komercialni darwinizem. Šport kot posiljevanje ameriškega sna. Šport kot somrak bogov. Šport kot opij za množice. Šport kot organizirano nasilje. Šport kot izkoriščanje človeka po človeku. Šport kot politična manipulacija: množice izključuje iz politike, iz političnega procesa, iz realnosti. Navijanje kot nadomestek za politično odločanje - da množice v nedeljo ne bi počele kakih čudnih, preveč subverzivnih in nelojalnih reči, jim sistem daje ritualno tekmo, ki jih uči lojalnosti, patriotskega militarizma, kolektivne pripadnosti in ameriškega sna. Multimilijonska armada športnih fanov kot tiha, brezpravna, pasivna večina, ki jo usmerja in vodi elitni, dekadentni kapital. Amerika kot rimejk rimskega imperija.

To so gesla, s katerimi Oliver Stone v svoji manični nogometni epopeji Za vsako ceno popisuje stene štadionov, hodnikov, slačilnic, sob, pisarn, tribun, častnih lož in ameriškega neba. Sergej Eisenstein, stari ruski genij, avtor Stavke, Oktobra, Oklepnice Potemkin in Generalne linije, bi vsa ta gesla z užitkom in ponosom vključil v svojo monumentalno koncipirano, strašno atraktivno, a nikoli posneto ekranizacijo Marxovega Kapitala, v kateri bi lahko žene mirno objemale skelete svojih padlih mož. Stone, tokrat Zola, Joyce, Rabelais & Eisenstein v eni osebi, skuša film narediti neposredno iz gesel - "umetnost neposrednega filmskega izražanja gesel", kot bi rekel dobri stari Sergej, ki je hotel "onstran igranega in neigranega filma", ki je montažo razumel kot trčenje in konflikt, ki je lovil fiziološke zvene gornjih tonov, tudi vizualnih gornjih tonov, in ki je skušal delavca naučiti, da bi dialektično mislil. Za vsako ceno, film o najpopularnejšem ameriškem športu in najpopularnejšem ameriškem ritualu (mhm, nedelji), je iz te snovi. Težko boste namreč našli komercialni, multimilijonski film, ki bi bil bolj podoben filmskemu traktatu... težko boste našli film, v katerem bi bili montažni rezi taka trčenja, taki poki, taki lomi in taki konflikti... težko boste našli film, ki bi tako dobro ujel zven gornjih tonov ter fiziološkost Debussyja in Skrjabina... in težko boste našli film, ki bi gledalcu tako ekstatično odrekal pravico do identifikacije s spektaklom. Stone pač noče, da bi se gledalec identificiral s tem skorumpiranim, patološkim spektaklom, s tem nogometnim gladiatorstvom, toda obenem lahko tej "veliki tekmi" nasprotuje le tako, da z njo tekmuje. Da skuša biti bolj estetski, bolj kinetičen, bolj furijast, bolj hipnotičen in bolj omotičen od samega nogometnega spektakla: soundtrack agresivno, kakofonično in predvsem non-stop udriha... kamera živčno napada obraze in jih razkosava v detajle, ki zgubljajo človeške poteze... akcija se kalejdoskopsko lomi... vsi nenehno kričijo, kot da bi skušali zadeti najvišji možni ton... vse utripa in drhti... tekme, sicer čista demoliranja, so posnete kot izkrcanje v Normandiji... slike se tepejo... zvok in slika se tepeta... črno-belo se tepe z barvami... slow-motion se tepe s pospeškom... heavy metal se tepe s hip hopom... in spektakel se tepe s svetom, v katerem nič - noben kader, noben glas - ne traja več kot trenutek ali dva.

Šur, trik je v kameri. Tokrat bolj kot kdajkoli. Kamera se namreč obnaša tako, kot da ima polno rit amfetaminov. Kot da se je snela. Kot da je v psihedeličnem transu. Kot da zanjo ne skrbi Kodak, ampak diler. Preveč skače, napada, šviga, gara, osvaja, divja, koketira in buta, da bi lahko rekli, da je le mobilna ali pa nemirna. Preveč je izkušena, preveč osvobojena, preveč analitska, preveč lucidna in preveč ve, kaj hoče. Vse hoče videti, tudi tisto, česar človeško oko ne more videti - in to hoče videti od povsod. Drži, hiperaktivna je. In panoptična. Občutek imaš, da je hkrati na vseh točkah v prostoru - razen na tripodu. Po eni strani ima refleks in instinkt revolveraša, po drugi strani pa nenehno ustvarja vtis, da je vse že videla in da je tu že od nekdaj, kot manični utrip božjega pogleda, huh, kot Bog na spidu. Kot Pozejdon na spidu. Za sabo pušča potres - hja, kot Pozejdon, ki je okrog paradiral s trizobom, na glavo postavljenim tripodom. In zdi se, da kamera ves čas drsi prav po božjih zobeh nogometnega spektakla. Lahko bi se spremenila v vse tisto, kar posname. Kot Protej, Pozejdonov profetski in fluidni služabnik. Ne da je Stoneova kamera kaj manj profetska in kaj manj fluidna. Furijasta je. In nenadna. Kot skrita kamera. Kdo ve, morda je bila zraven že, ko je Mojzes klesal Deset zapovedi. Morda ji Napoleon res še vedno dolguje kak frank. Morda pa se ji le jebe za evklidsko geometrijo. Prostor pač razseka. Ljudi razseka. Obraze razseka. Akcijo razseka. Nihče ne ostane cel. A po drugi strani, nihče ni cel v svetu Oliverja Stonea.

Zdi se, kot da hoče Stone pokazati, da je film močnejši od športa. In kakopak od televizije, ki si je šport prisvojila. Film Za vsako ceno je demonstracija filmske mašine, filmske moči, filmskega procesa. Huh, kot bi Hollywood priredil vojaške manevre. Parada brez primere. Oliver Stone zato gledalca zapeljuje in obenem usmerja... ee, levo od statusa quo. Z drugimi besedami, gledalca hoče angažirati tako, da mu onemogoča identifikacijo s tem, kar gleda (s tem umazanim, pokvarjenim, zlaganim svetom športnega biznisa, ki je izgubil občutek za realnost), obenem pa prav iz te gledalčeve ne-identifikacije dela spektakel. Kar je seveda paradoks zase: lahko sicer kritiziraš spektakel, toda pri tem tudi sam, pa magari le nehote in periferno, postaneš njegov apologet. Stranski učinek kritike spektakla je apologija. Magari apologija fikcije.

Za vsako ceno je zgodba o fiktivni nogometni ekipi iz Miamija ("Miami Sharks"), ki se nahaja v najbolj kritičnem medijsko-športnem trenutku, pa še na robu menjave generacij, o starem, legendarnem morskem psu (Al Pacino), "timsko" usmerjenem trenerju, ki mu po treh zaporednih porazih gori pod nogami (točno, ženo je tako kot drugi Stoneovi junaki izgubil že davno prej), o poškodovanem nogometnem zvezdniku (Dennis Quaid), ki se mu čas izteka, o novem, precej bolj "medijskem", narcisoidnem zvezdniku (Jamie Foxx), ki mu slava tako stopi v glavo, da takoj postane hip hop idol in žrebec, o novi, mrhasti, ledeni lastnici kluba (Cameron Diaz), ki misli z jajci, pa še to le na biznis, in o trumi stranskih figur, hja, nogometašev, članov "Pro Football Hall of Fame" (Jim Brown, Johnny Unitas, Y.A. Tittle, Dick Butkus), zdravnikov (James Woods), medijev, novinarjev, komentatorjev, ljubic, žena, mater, trenerjev, finančnikov, politikov, funkcionarjev (Charlton Heston, eks Ben-Hur, kot komisar lige!), groupies, pošasti, lunatikov in drugih egomanijakov, ki plavajo med polomljenimi kostmi, bruhanji, sadizmom, mazohizmom, pohlepom, sebičnostjo, aroganco, karierami, kompeticijo, agonijo, obsedenostjo, črnimi oblaki, testosteronom in statistikami.

Za hip celo podvomiš, da gre za film o nogometu. Rečeš si, šit, zdi se mi, da gre v resnici za film o Hollywoodu. Ni čudno. Razlika med filmom o športnem biznisu in filmom o filmskem biznisu je le tehnična, zato lahko v filmu Za vsako ceno vidite neke sorte vivisekcijo vseh tistih velikih popkulturnih form, ki generirajo ameriški sen. Stone je pač posnel dopolnilo svojim "kritikam presodne moči", svojim somračnim vizijam ameriškega sna, kot so Salvador, Vod smrti, Wall Street, JFK, The Doors, Talk Radio, Rojena morilca, Nixon.

Toda izraz "zgodba" kljub vsemu ni v najboljši rimi s tem filmom. Prej narobe, ne gre za "zgodbo". Nenehno imate namreč občutek, da se je pripoved oblikovala med samim snemanjem, hja, kot kak videospot... ali pa Eisensteinova Stavka. A po drugi strani, Stone, ki nam hoče vedno razkriti logiko sveta, pri večini svojih najboljših filmov itak ne snema "zgodbe", ampak zgodovinski material - Vod smrti, Wall Street, JFK, Nixon, The Doors. Šur, nič drugega ni pred mnogimi leti počel Eisenstein. Sliši se ironično in skoraj neverjetno, toda videti je tako, kot da mora Stone nazaj do Eisensteina, ruske revolucije, proletkulta in Lenina, če hoče razumeti in dešifrirati sodobno Ameriko. Še toliko bolj, ker nogomet zanj očitno predstavlja le alegorični rezime vseh terenov, vseh bojnih con, vseh bojišč, na katerih je bil - nogomet je Vietnam... državljanska vojna v Salvadorju, ki jo režira veliki kapital... Wall Street... multimedijski ognjemet paranoje, obsedenosti, barbarstva, grandomanije, mitomanije in brazgotin... psihedelični trans, ki odpira in zapira vrata percepcije... show-biz... medijski freakshow... morilska odisejada... polnočni ekspres... in Watergate. Ni čudno, da NFL, ameriška nogometna liga, z njim ni hotela sodelovati, hočem reči, ni ga hotela servisirati s svojim trademarkom, tako da si je moral izmisliti fiktivno ligo in fiktivno ekipo.

Oliver Stone, prvi vietnamski veteran, ki je posnel h'woodski film o vietnamski vojni (Vod smrti), se je pač interpretaciji sodobne ameriške zgodovine uprl. O vietnamski vojni hoče imeti zadnjo besedo - vse, kar se v Ameriki dogaja, pa je itak le nadaljevanje vietnamske vojne z drugimi sredstvi, tako da njegovi filmi izgledajo le kot delo vietnamskega veterana, ki se je vrnil domov in zdaj križarsko ureja stvari. Jasno, film Za vsako ceno je tipični Stone: junak z jekleno voljo, nekaj med Kristusom in Faustom, angelom in parazitom, zelo stoned kakopak, rola svojo eksistencialno odisejado v manihejskem svetu, kjer je na fronti bistveno več črncev kot belcev, a bistveno več belih kot črnih trenerjev. Kot je dahnil Kyle MacLachlan alias Ray Manzarek v filmu The Doors: "Že v zraku čutiš, človek. Ljudje se hočejo vojskovati ali pa fukati, ljubiti ali ubijati, Vietnam je pred vrati in strani so že izbrane." Strani so že izbrane. Kot vedno pri Stoneu. Dobro & zlo. Bogati & revni. Beli & črni. Zmaga & poraz. Življenje & smrt. Obramba & napad. In tudi zgodovina je že napisana, ustvarjena, zaprta. Ni je več mogoče spremeniti - le še enkrat jo lahko podoživiš. Kar je počel okrožni tožilec Jim Garrison alias Kevin Costner v filmu JFK: zgodovine ni spremenil, le še enkrat jo je podoživel, hja, vse njene detajle, vse njene gibe, vse njene slike, vse njene trenutke, vse njene ekscentričnosti in vse njene male epilepsije.

ZA +

povezava