H'WOODSKI EXODUS

Virtualna zgodba & resnični duh

Vihar vseh viharjev

The Perfect Storm, 2000

Wolfgang Petersen

Kaj se je zgodilo z ribiško ladjo Andrea Gail: verzija Nintendo.

Titanik na koncu potone, zato nadaljevanje žal ni mogoče. Nič hudega, si je rekel Hollywood, in nam poslal drugo ladjo, ki diši po Titaniku. Ni kaj, ko ladja enkrat pade v film, vedno zadiši po Titaniku. Vihar vseh viharjev ima namreč vse, kar je imel Titanik: non-stop morje... ladjo, ki trči ob nekaj fatalnega... romantični parček, ki si obljublja večno zvestobo, ljubezen in srečo epskih dimenzij... muziko Jamesa Hornerja... samožrtvovanje... podplačani proletariat iz podpalubja... resnično zgodbo... in seveda, že vnaprej vemo, da ladja na koncu potone, vključno z junaki. Na koncu Titanika smo v grozi gledali, kako računalniško sproducirani potniki padajo v smrtonosno globino - na koncu Viharja vseh viharjev, ko ribiška ladja "Andrea Gail" šiba navzgor po orjaškem, nebotičnem, vertikalnem, apokaliptičnem valu, pa se kapitan Billy Tyne (George Clooney) in njegova desna roka, Bobby Shatford (Mark Wahlberg), obnašata kot mulca, ki nabijata najnovejšo akcijsko računalniško igrico. Šur, krmilo držita in stiskata kot joystick. Kot da se le igrata. Daj, Billy, daj... aaaa... udari... gremo, gremo... višje, visoko... ni konca... še malo... uuuuu... uspelo nam bo... daj... daj... ooooopala! Šit, ne uspe jim.

Vihar vseh viharjev je videti kot akcijska računalniška igrica. Kot jebeni tematski park, ki vabi: Pridite in doživite to, kar so doživeli ribiči! Perfektna izkušnja! 100% adrenalin! 100% resnično! Razlika je le v tem, da boste vi preživeli! Ne bi me presenetilo, če bi šest ribičev z ladje "Andrea Gail" prelevili v akcijske figurice, ki bodo v vrtcih stale zraven Dartha Vaderja. Kar je kakopak ironično, okej, absurdno, cinično - Vihar vseh viharjev, posnet po faktičnem bestsellerju Sebastiana Jungerja (1997), je namreč zgodba o tragediji, o šestih ribičih iz Massachusettsa, ki so zares umrli, ko jih je leta 1991 na odprtem morju, zunaj ribiške cone (Flemish Cap), ujel "Vihar stoletja" oz. "Great Halloween Nor'easter" oz. "The Perfect Storm", sicer sad sila redkega trčenja treh pošastnih front, hladnega vzhodnika, nizkega pritiska in hurikana. Ker je bila radijska zveza prekinjena, fantje niso imeli pojma, da plujejo naravnost v psihopatsko žrelo apokalipse, "disaster of epic proportions", vključno s 30-metrskimi valovi. Neutolažljive družine in sorodniki ribičev so očitno z užitkom pristali, da njihove ljube pokojnike igrajo h'woodske zvezde. Žalovanju sicer po devetih letih še ni konca, toda hej - reinkarnacija v Clooneyu!? That's cool, man!

Vihar vseh viharjev je zdaj biblična alegorija o prepovedanem sadežu (Flemish Cap), zdaj ekološka študija o materi naravi, s katero ni zajebancije, zdaj TV "resnična zgodba", zdaj reklama za gumijaste škornje, zdaj Nintendo maša in zdaj kritika Obalne straže... ee, resnica o Obalni straži. Med posadko je tudi črnec, toda film ga komaj opazi - črnci pač niso ciljna publika filmov katastrofe. Ribiči so, kot vemo, že tradicionalno nori na alkohol, toda tu se ga bolj ali manj izogibajo - to je pač film za otroke. Nič, Vihar vseh viharjev je le tipični poletni popcorn, kar pomeni, da nekdo poudari "To je moja zadnja fura"... da se ženske pojavijo le zato, da vemo, kdaj je treba jokati... da sta v ekipi tudi dva moška, ki se ne marata, toda ko en pade v vodo, ga reši ravno ta, ki mu gre najbolj na živce... da vsi čakajo pred TV ali pa radijskimi sprejemniki... in da se pojavi ekspert, ki nam pojasni, kaj se dogaja - da gre za največji vihar, za "perfect storm", da nas čaka nekaj res velikega in rekordnega, da smo sredi spektakla in da si lahko "meteorolog 100 let, pa ne doživiš tega". V resnici hoče reči: hej, ljudje, lahko bi živeli 100 let, pa takega filma ne bi videli! Taki filmi pridejo le enkrat na 100 let! Ne, taki filmi v resnici pridejo vsako poletje.

Studio Warner je filmske kritike, recenzente in vse druge, ki pišejo o filmih, že vnaprej poprosil, da naj ne izdajo konca filma. To ni nič posebnega niti novega, včasih je to celo na mestu, recimo pri filmih, kot sta Sedem in Osumljenih pet, tu pa je povsem nesmiselno, saj vsi - celo nepismeni in Marsovci - dobro vedo, kaj se je zgodilo z ribiško ladjo "Andrea Gail". Tudi film tega ne skriva. Že od začetka se namreč obnaša tako, kot da ladja in posadka nimata nobene možnosti. Ko bejba, Diane Lane, svojemu romantičnemu junaku, Wahlbergu, dahne, joj, ljubi moj, ne hodi na morje, slutim nekaj zelo slabega, je povsem jasno, da se bo zgodilo nekaj fatalnega in katastrofalnega. Dalje, vsi sprti junaki se spravijo že po slabi uri, kar govori predvsem o tem, da druge priložnosti ne bodo imeli. In končno, nekajkrat nam bežno pokaže tanker, zelooo veliko ladjo potemtakem, s katero pa se poblaznelo morje dobesedno igračka. Hoče reči film: vidite, če morje že s tankerjem počne take nezaslišano srhljive reči, potem si lahko mislite, kaj bo počelo šele z malo, nemočno ribiško barko. Kar pomeni, da nam film že vnaprej izda, da ladja nima nobenih možnosti in da bo titaniško potonila.

A kot rečeno, Vihar vseh viharjev je tipični poletni popcorn, hočem reči, njegov cilj ni, da nas spravi v slabo voljo, ampak da nas, huh, saj veste, razvedri. Ne glede na število mrtvih. Ne glede na resnico. Ne glede na globino in velikost tragedije. Zato mora poskrbeti, da iz kina ne odidemo s slabim občutkom, grenkim priokusom ali pa pokvarjenim želodcem, poklapani, depresivni in užaloščeni. A lepo prosim, kako naj se film o ribiški ladji, ki je z vsemi člani posadke potonila in izginila brez sledu, konča srečno? Kako naj tak film poskrbi za happy end? Kako naj nas kljub vsemu iz kina ne pošlje z zoprnim občutkom, da so vsi umrli? Oh, zelo preprosto - film vmes nekajkrat, tako bežno kot oni mamutski tanker, pokaže malo družinsko jadrnico, ki se je med potjo na Bermude ujela v to isto frontalno-hurikansko apokalipso, vihar vseh viharjev. Uganili ste, člane te posadke reši Obalna straža. Ja, srečna družinica, ki nam je film niti ne predstavi, kot se spodobi, na koncu preživi. Voila, happy end! Toda Vihar vseh viharjev s tem naredi bolj kilavo uslugo svojim junakom, ribičem z ladje "Andrea Gail" - pravi, avtentični junaki filma namreč izpadejo obalni stražarji. Noben izmed teh ribičev v apokaliptično kalvarijo, v vihar vseh viharjev, ne bi šel prostovoljno - obalni stražarji pač.

ZADRŽAN

Hipnoza

Stir of Echoes, 1999

David Koepp

Če bi duhovi res obstajali, ne bi bilo nepojasnjenih umorov: efekten, fluiden whodunit.

Kevin Bacon igra tipa, Toma, malega proletarca in družinskega človeka, ki se mu zgodi najhujša, najbolj srhljiva in najbolj odvratna stvar na svetu: postane povsem običajen človek, mož brez posebnosti. Na začetku filmu se opravičuje svoji ženi Maggie (Kathryn Erbe), ker da v življenju ni storil tistega, kar ji je nekoč obljubljal - nič ni dosegel, nič velikega, pomembnega, prelomnega ali pa dramatičnega. Še en tip pač, ki je prepričan, da v življenju ni uspel. Ja, še ena kost, ki se je zataknila v trebuhu proletariata. Ne da je hotel biti slaven, toda tako običajen tudi ni hotel biti. Žena, zelo agilna, ozemljena bejba, tudi tetovirana, pa čeprav diskretno, ga le začudeno pogleda, sočutno pravzaprav, morda celo malce vzvišeno - ne, nič ne kaže, da se ji je moški, s katerim se je poročila, kdaj zdel usojen za velike reči ali pa slavo. Prej narobe, očitno se je z njim poročila prav zato, ker se ji ni zdel usojen za velike reči - ker se ji je zdel usojen za rutino, za mirno, varno, urejeno, normalno družinsko življenje. Še bolje, zdelo se ji je, da bo stoično sprejel enoličnost, banalnost in običajnost družinskega življenja, v katerem je največja in obenem edina drama - edino "vznemirjenje" - rojstvo otroka. Vidite, nekaj sublimnega je v transparentnosti in banalnosti urejenega družinskega življenja v "spodobni soseski". Nekaj transcendentnega je v konformizmu. Nekaj okultnega je v popolni odsotnosti ambicij. Nekaj lucidnega je v omejenosti malih ljudi.

Drži, v malem svetu moraš živeti, da si želiš odpreti vrata, ki bi te potegnila v "novo dimenzijo". A ironično, prav mali ljudje so najbližji sosedje Cone somraka - le vrata morajo odpreti. Šur, ker jih Tom ne odpre sam, mu jih na nekem žuru, magari nehote, odpre new age svakinja Lisa (Illeana Douglas) - s hipnozo. Jasno, njegovo življenje v hipu dobi "dimenzijo", zelo spiritualno, paranormalno pravzaprav - prikazovati se mu začne duh... duh bejbe iz njegove soseske (Jenny Morrison)... duh asocialne, rahlo retardirane bejbe, ki je pred pol leta izginila... neznano kam. Uradna verzija: bejba je odšla, morda zbežala. To je vse. Ne, med mrtvimi je niso iskali. Iskreno rečeno, zdaj ni več potrebe, da jo še iščejo med živimi - ker se prikazuje njen duh, pomeni, da je mrtva, ne. Ne da je to prej jasno junakom kot nam, toda duh govori v tako ezopskem jeziku, da Tomu ne razume, kaj hoče. In narobe, ker Tom ne razume, kaj od njega hoče duh, ga čaka horror. No, na srečo ima vodiča kar doma, svojega 5-letnega sina (Zachary David Cope), ki bi lahko tako kot oni mali iz Šestega čuta dahnil: Vidim mrtve! Brez panike, to pomeni le, da je mali bolj nadarjen od svojega očeta in da bo šele on storil tisto, kar je oče obljubil mami. Obljubil ji je racionalen svet. In res, bolj ko je svet iracionalen, bolj je racionalen - če bi duhovi res obstajali, ne bi bilo nepojasnjenih umorov. Duhovi so atentat na iracionalnost. Duhovi so zadnji okop racionalnosti. Duhovi svet uredijo. Hipnoza zato ni kaka kopija Šestega čuta. Snemali so ju itak sočasno. Plus, Hipnoza je posneta po istoimenskem romanu Richarda Mathesona iz davnega leta 1958. David Koepp, scenarist Jurskega parka in Kačjih oči, je posnel efekten, fluiden poltergeistovski triler, ki ločuje med napetostjo in šoki, med nemirom in kopičenjem trupel, med obsedenostjo in kontaktom, med zadrževanjem in bombastičnostjo. Kar je fino. In redko.

ZADRŽAN +

Alec Baldwin

Alec Baldwin