Marcel Štefančič, jr.

17. 10. 2000  |  Mladina 42  |  Kultura  |  Film

Don Giovanni

Wall Street blues & street rap

Samo še 60 sekund

Gone In 60 Seconds, 2000

Dominic Sena

Akcijski popcorn, v katerem so kinetični avtomobilski pregoni le pretveza za reševanje družinskih vrednot.

Na začetku sedemdesetih so filmi odkrili avtomobilske pregone in iz njih naredili spektakel. Vse skupaj se je začelo že ob koncu šestdesetih, z Bullittom, toda s filmi Francoska zveza, Vanishing Point, Duel in The Seven-Ups so avtomobilski pregoni postali nova velika stvar. Film brez avtomobilskega pregona je bil anahronizem. Če se v filmu ni razbilo kopice avtomobilov, potem se je zanesljivo dogajal na divjem zahodu, pod morjem ali pa v vesolju. H.B. Halickemu, ki se je v glavnem preživljal kot kaskader, se je zato leta 1974 zazdelo, da je prišel njegov trenutek. Znal je namreč le eno: razbijati avtomobile. In rekel si je: hej, le zakaj bi avtomobile razbijal v filmih, ki ji pišejo, režirajo in producirajo drugi, če pa lahko sam napišem, zrežiram in sproduciram film, v katerem bom dirkal, norel, kršil vse prometne predpise, razbijal avtomobile in povzročal veliko gospodarsko škodo? In tako je storil natanko to: v filmu Gone in 60 Seconds, v katerem mora Maindrian Pace (šur, Halicki) s svojimi fanti za argentinskega klienta v enem tednu ukrasti 48 avtomobilov, je razbil 93 avtomobilov, finalni pregon, ki se je vil skozi 7 kalifornijskih mest, pa je trajal 40 minut! Halicki drugega pač ni znal. Ni bil kaj prida režiser in scenarist, toda bil je simpatičen v svojem boju za preživetje, v svoji pozi junkmana. Hja, simpatičen je bil v označevanju svojega teritorija, svoje ekspertize, svoje specializacije, svoje tržne niše, svoje marginalnosti, svojega džanka - svojega užitka. Obenem pa je bil simpatičen še v nečem: v svoji odvisnosti od uničevanja ameriških nacionalnih mitov - v svoji odvisnosti od uničevanja avtomobilov, ki v popularni fantaziji veljajo za mitske povezovalce Amerike. Specifično, Halicki je bil simpatičen v teatralizaciji svojega užitka in svoje odvisnosti. Filmi, ki znajo locirati svoj užitek in svojo odvisnost, pa so vedno na tem, da postanejo kultni. In film Gone in 60 Seconds je postal prav to - kult. No, tudi sam Halicki je potem končal v slogu kultnih figur - leta kasneje se je namreč ubil med snemanjem nadaljevanja.

Hollywood zdaj ni posnel nadaljevanja tega kulta, ampak rimejk - Gone in 60 Seconds alias Samo še 60 sekund. In ta film potrjuje, da za filmski samomor obstaja zelo enostaven recept: posnemi rimejk kakega kultnega filma. Rimejk kulta nikoli ne postane kult. Kult vedno ubije svoj rimejk. Tudi tokrat ga je. Iz preprostega razloga: rimejk nasede kultu - dirkanju, pregonom, razbijanjem, hitrosti. Težko boste namreč našli adrenalinski film, ki bi bil bolj upehan. Film nenehno manično divja, toda občutek imate, da se sploh ne premakne z mesta - posnet je tako impresionistično, da vam je vseeno za nevarnost in hitrost. Finta je ista: Randall "Memphis" Raines (Nicolas Cage), znani avtomobilski tat, mora s svojimi štirimi pajdaši (Robert Duvall, Chi McBride, Vinnie Jones & Angelina Jolie) v eni noči ukrasti 50 dragih avtomobilov. Sledi bombastični testosteronsko-adrenalinski bum-bam-dum, demolition-derby, ki je že lep čas zaščitni znak producenta Jerryja Bruckheimerja (Alcatraz, Letalo prekletih, Armageddon). Kar pomeni troje: prvič, da se fantje ves čas obnašajo tako, kot da hodijo, drugič, da avtomobili letajo po zraku, in tretjič, da avtomobili ob trku vedno eksplodirajo. Nič novega. Jerry pač, huh!

A to še ni dovolj. Jerry namreč ugotovi, da je kultni original iz davnega leta 1974 potreben temeljite pomoči, izboljšave, stilizacije - perfekcioniranja. Nerodno je le to, da kani Jerry - z majhno pomočjo režiserja Dominica Sene (Kalifornia) in scenarista Scotta Rosenberga (Letalo prekletih) - perfekcijo doseči z najbolj patetičnimi klišeji. Prvič, Randall je legenda, napol popkulturna ikona, ki se po šestih letih vrne v rojstni Long Beach (Kalifornija). Celo policaji občudujejo njegov drive: Uf, ta pa zna voziti! Tip je jebeni top-gun! Jebeni con-air! Drugič, Randall zdaj živi pošteno in odmaknjeno, brez kriminala in brez tatvin - srečala ga je pamet. Kar pomeni, da se je svojemu užitku in svoji odvisnosti odrekel. Tretjič, nalogo sprejme le zato, da bi pomagal svojemu ubogemu bratu Kipu (Giovanni Ribisi), ki je šel po njegovih sledeh, toda pri tem tako mastno zamočil, da mu zdaj grozi odstrel - če ga ne reši brat s svojo unikatno ekspertizo, rešiteljico družinskih vrednot. Četrtič, karizmatični, sadistični gangster, ki izsiljuje Kipa in Randalla, ima angleški naglas (Christopher Eccleston). In petič, Randall ne pozabi poudariti, da je to - ja, uganili ste - njegov zadnji posel, obenem pa nam tudi ne pozabi sporočiti, da avtomobilov ni nikoli kradel zaradi denarja, ampak - ja, spet ste uganili - zaradi avtomobilov samih. Oh, ko bi Ford Mustang Shelby GT 500 vsaj dirkal po ustnah Angeline Jolie!

PROTI

Vroča linija

Boiler Room, 2000

Ben Younger

Lepo je biti milijonar: črni dnevi v mešetarskem bojlerju.

Ne, Vroča linija ni film o telefonskem seksu, čeprav je v zelo tesni zvezi tako s telefonom kot seksom. Jasno, če se strinjate, da je med denarjem in seksom neka zveza, magari patološka. V nasprotnem primeru vam bodo od seksa ostali le telefoni. Kajti Vroča linija je film o ljudeh, ki živijo na telefonu. Zbudijo se s telefonom. In zaspijo s telefonom. Vmes pa so nanj itak prilepljeni. Osmoza. Junaki oz. antijunaki tega filma, primahunski borzni mešetarji, so namreč videti kot impulzi: hitri so in stresni, obsedeni in manični, agresivni in arogantni, bazirani v mračni, novopečeni, napol legalni firmi na Long Islandu, možje trenutka, retoriki uspeha, arhitekti pohlepa, ajatole delnic, Casanove telemarketinga, kralji blefa. In ni ga čez blef, ki ga nudi telefon. Tudi debitant, 19-letni Seth (Giovanni Ribisi), ojdipski sin newyorškega sodnika in falirani študent, ki je do sedaj fural ilegalni kazino, v minuti osvoji vso filozofijo trenutka: najdi klienta, kogarkoli, zrajcaj ga, magari brezposelnega reveža, in mu izpuli denar! Obljubljaj mu milijone, bogastvo, izpolnitev sanj, karkoli - samo izpuli mu denar! Vse je dovoljeno, nobena laž ali kršitev zakonodaje in borznega kodeksa ni na odmet, vsak nateg, vsak trik, vsak blef je dobrodošel - beseda "ne" zate ne obstaja! Film Wall Street znajo na pamet. Seth in kompanjoni iz "bojlerja", ujeti med dva mentorska ognja, "dobrega" Chrisa (Vin Diesel) in "zlega" Grega (Nicky Katt), lovijo ljudi, ki jih Wall Street bodisi ne doseže ali pa ne ujame. No, v glavnem lovijo tiste ljudi, ki jih Wall Streetu ni uspelo ujeti, potemtakem tiste neulovljive in nezgrabljive, outsiderje, ki ostajajo zunaj glavnih tokov. Kar pomeni, da morajo biti petkrat bolj prepričljivi kot Wall Street - in da morajo biti desetkrat boljši bleferji. Vsako priložnost morajo oglodati do kosti. Always Be Closing. Vedno zapiraj - nenehno sklepaj kupčije, nenehno prodajaj. Magari delnice, ki sploh ne obstajajo. Kar vas pripelje do vprašanja: kako to, da jim ljudje nasedajo? Zakaj hudiča ljudje preprosto ne odložijo slušalke? Iz preprostega razloga: ker mali ljudje niso nič manj pohlepni od mešetarjev. Ja, mali ljudje nočejo zamuditi priložnosti - tudi oni hočejo čez noč postati milijonarji. Je kaj bolj nemoralnega in perverznega od malega, patetičnega, apatičnega, banalnega občana, ki hoče brez kakršnegakoli angažmaja postati milijonar? Kot poudari neki mešetar: "Nihče na svetu noče več delati." Amen!

ZA -

povezava

povezava