6. 11. 2000 | Mladina 45 | Kultura | Film
Vesoljski kavboji
Clint Eastwood
Ko je Fred Astaire prišel na prvo filmsko avdicijo, je skavt zapisal: "Ne zna igrati, ne zna peti, rahlo je že plešast. Le malce zna plesati." Točno, skavt ga je s tem dobesedno ubil. No, vsaj mislil je tako. Tega, da je imel Fred prevelika ušesa in preveč moteč obradek, zato v svoji oceni ni niti omenil. V Fredu ni nihče videl ničesar. Nikomur se ni zdel prihodnost filma. V filmih je začel igrati že zelo zgodaj, toda le epizodno in neopazno, brez enega samega dialoga, prvo pravo vlogo pa je dobil šele pri štiriintridesetih, v Dancing Lady (1933). Toda potem je ustvaril svoj slog, svojo eleganco, svoj popolni svet. Ne le da je ustvaril vtis, da je bil film ustvarjen za ples, ampak je ustvaril tudi vtis, da je bil film ustvarjen zanj. Drži, ko je plesal z Ginger Rogers (ali pa s katerokoli drugo bejbo), so vsi gledali njega, ne pa nje. Fred je ugrabil platno. Vključno s filmom. Postal je večji od filma, sinonim za film. Kot Charlie Chaplin. Kot Orson Welles. Kot Marlon Brando.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
