Romanca

Predstavljajte si gospo Bovary, toda precej bolj perverzno... predstavljajte si Emmanuello, toda precej bolj agresivno... predstavljajte si Zadnji tango v Parizu, toda skozi ženske oči... predstavljajte si Gospodično Julijo, ki je pravkar videla Nočnega portirja... predstavljajte si gospo La Fayette, ki gleda, kako Georges Bataille tamani gospo Murasaki... predstavljajte si, da Erica Jong išče izvor človeštva... in predstavljajte si, da je Cesarstvo čutil dobilo nadaljevanje - pa dobite Romanco... ee, hardcore Zgodbo o O... ee, zgodbo o ničelni stopnji seksualne politike in vojne spolov.

Tu in tam se kakemu filmu zazdi, da je treba zrušiti tabuje - običajno kakopak seksualne. Hej, pri seksu ni več kaj rušiti, boste rekli. Vsekakor, na drugi strani je pornografija, ki je vse seksualne tabuje že davno zrušila... in to tako radikalno, da sta od nje, od pornografije, ostala le še garanje in ginekologija. Seks v Romanci je res nekaj klinično hladnega, rutinskega, pa četudi gre za hardcore seks, tako rekoč za porno (ja, felacija, kunilingus, penetracija, ejakulacija ipd.), ki so ga zadnje čase uvozili tudi mnogi drugi art filmi, recimo francosko Jezusovo življenje in danski Idioti. Toda oba filma sta pri hardcore seksu malce "goljufala", hočem reči - v ključnih trenutkih, recimo pri penetraciji, sta si pomagala z dublerji, z uslugami pravih porno igralcev, magari skrivaj. Romanca o seksu nima več nobenih iluzij, zato ne čuti potrebe po "goljufiji", kaj šele po "filmski iluziji". In ker "filmsko iluzijo" odpiše, lahko internacionalnega porno zvezdnika Rocca Siffredija, velikega združitelja garanja in ginekologije, ki rad pove, da je pofukal že 10.000 žensk, uporabi kot igralca. Kot igralca med drugimi igralci, ki so porniče do sedaj videli le na videu... kot igralca, ki počne tisto, po čemer slovi - po hardcore fuku. Ne, Romanca o seksu nima več nobenih iluzij. Zato je lahko vse zares - ker pač sam seks ni več zares. Ker je sam seks postal laž. Ker je sam seks postal iluzija. Rocco Siffredi v Romanci: boljšega castinga si ne znam predstavljati. Ko Rocco reče, da je v svoji porno karieri pofukal 10.000 žensk, se to itak sliši tako, kot da bi kak ginekolog rekel, da je v svoji karieri pregledal 10.000 žensk.

Zato ne preseneča, da je stanovanje, v katerem živita glavna junaka, Marie (Caroline Ducey) in Paul, sv. Pavel št. 1 (Sagamore Stevenin), povsem v belem... da zelo potegne na bolnišnico... in da je Marie v beli, napol haljasti, "zdravniški" obleki. Točno, videti je kot zdravnica na viziti. Kot zdravnica, ki skuša pomagati pacientu. Kot zdravnica, ki skuša zlesti k pacientu. Pred tem itak zvemo, da je Paul, sicer maneken, ob spolno slo. Da mu absolutno ni do seksa. Da živi v celibatu. Marie, devica Marija, tega ne razume. "Misliš, da jaz ne trpim, ko te gledam nesrečno?" Patriarhalno-parazitski narcizem in manekensko-mačistična aroganca sta ga stala potence. "Tudi z drugimi puncami je bilo tako - en teden sva seksala, potem pa pol leta nič." Marie, ki ne more verjeti, da spi s tipom, ki z njo noče fukati, cinično sikne: "Zdaj te jaz lahko prevaram, ti pa mene ne moreš." Ja, ljubi jo le, ko je med njima miza. "Ne zaslužiš si moje zvestobe." Marie se obnaša kot moški: sili ga in sili. Kdaj bova? Daj mi, no! Daj užitek vsaj meni, če ga sam nočeš! Hoče, da ji frigidni Paul da. Paul se obnaša kot ženska: "Čakaj... še tri mesece... saj seks ni vse... okej, slekel se bom, toda le do spodnjih hlač ... nočem iti do konca." Paul ji ne da. Marie ga naskoči: "Ti bodi ženska, jaz pa bom tvoj moški - in te bom fukala." Ne gre. In ko potem v baru sreča Paola, sv. Pavla št. 2 (Siffredi), ki ji pove, da že 4 mesece ni fukal, le kozmično dahne: "Khm, morda so pa vsi moški taki."

Le katera ženska na tej točki ne bi padla v metafizični trans? Le katera ženska ne bi na tej točki začela mazohizma mešati s sadizmom? Le katera ženska na tej točki ne bi začela "izginjati" - in to proporcialno z velikostjo tiča, ki jo poriva? Le katera ženska na tej točki masturbacije ne bi dojela kot idealnega posilstva? In le katera ženska si na tej točki ne bi želela, da jo nasadi Jack Razparač? Romanca, ki jo je režirala Catherine Breillat (1948), scenaristka (Cavani, Fellini, Pialat), pisateljica (prvi roman pri sedemnajstih), igralka (Zadnji tango v Parizu), režiserka (36 fillette) in publicistka (himna Cesarstvu čutil), ne ruši tabujev. Nima te iluzije. A po drugi strani tudi ni film v običajnem smislu, ampak film-izjava, metafora, parabola: Paul je Maneken (namenjen izključno gledanju)... Marie je Učiteljica (in devica Marija)... njen seksualni inštruktor je Ravnatelj šole (Francois Berleand), na kateri uči... Paolo je Tujec, Rocco Siffredi, porno zvezdnik, iluzija Seksa. Romanca je hardcore parabola o trenutnem stanju seksualne politike. In če kaj, potem Romanca brezkompromisno ruši prav iluzijo o seksualni politiki, iluzijo o emancipaciji, iluzijo o enakopravnosti med spoloma. Le malo manjka, pa bi Marie svojemu tipu rekla: hej, čas je, da tudi moški formirate svoje gibanje, moško gibanje! Čas je, da tudi moški začnete z osvobajanjem! čas je, da se tudi vi uprete!

ZA +

povezava