Poker

Poker je film o slovenskem junaku (Borut Veselko), ki ga bodo pokopali v ožjem družinskem krogu. In ni nujno, da bodo prisotni vsi družinski člani. Nič nujnega ni na njem, toda vsa naključja v njegovem življenju so estetska, hja, postmoderna. Ker mu bivša žena odtuji otroka, z avtom - magari nehote - povozi nekega drugega otroka. Quid pro quo. Jasno, takoj zatem ga vrže v smeti. Gre pač za tipičnega novoslovenskega potrošnika: ko reč ponuca, jo vrže stran. Niti ozre se ne. Potem se mirno vrne nazaj v supermarket... ee, na stranišče. In ker ga je bivša žena zelo razjezila, posili neko žensko (Urša Božič). Quid pro quo. Eh, zastonj se je trudil - itak je prostitutka. Hočem reči, ni se zastonj trudil - bejba mu namreč seks zaračuna. Ja, prav ste slišali - zaračuna mu posilstvo. Quid pro quo. Gre pač za tipično novoslovensko štacunarko: s posilstvom ni nič narobe, dokler se izplača. Šur, tip, jezni potrošnik, jo fenta. Quid pro quo. Mhm, pred nami je tipični novi slovenski Mensch: revanšist, ki išče svojo malo tržno nišo, ne zna pa se več definirati. Ne zna več definirati svoje moškosti. Ne zna več definirati svoje pozicije. Revanšizem je spremenil v trgovino - in trgovino v revanšizem. Dopoldne je za Janšo, popoldne za Drnovška, ponoči pa sanja, da sta se Drnovšek in Janša združila proti njemu. Quid pro quo.

Kje je mesto takega Slovenca, se vprašate. V nebesih? V peklu? Ne, v Sloveniji. In tja tudi krene. Iz Slovenije v Slovenijo. Z avtom! S čim pa, huh. Ker pa je pravi blond Slovenec, nujno potrebuje svoj Zdenex, svojega Sadarja, svojega Grubeliča, da mu pokaže pot v Slovenijo - da mu pokaže priložnost, nišo. Tip namreč med vožnjo nabaše na poklicnega hazarderja, pokeraša (Pavle Ravnohrib), ki mu najprej na dolgo in široko razloži filozofijo pokra: partija pokra je anatomija družbe. Kar pomeni, da je slovenska partija pokra anatomija slovenske družbe. Kul, tip tako ve, kje lahko najde Slovenijo. Ko pa mu pokeraš še razkrije, da prav zdaj potuje na enkratno in blazno bogato partijo pokra, sklene, da ga bo fental, prevzel njegovo identiteto in potem - s tujim denarjem in pod tujim imenom - odigral to bajno partijo pokra. Da bo krvavo plačal, se razume - toda ne za svoje grehe, ampak za grehe tipa, čigar identiteto je prevzel. Quid pro quo.

Poker, dolg na streljanju, monologih in pop zvezdah (plus Magnifico, Aljoša Rebolj, Đuro, Petko, Pale), je noir moralka, ki v jeziku sodobnega trilerja razčleni povezanost med slovenskim snom, revanšističnim poziranjem, novim potrošništvom, izgubljeno moškostjo in ambivalentnim odnosom do žensk. Šur, Vinci angažira vse klišeje, toda substitutov za te klišeje ni. Slovenija je postala kliše. Quid pro quo.

ZA

povezava