Barabe

Seks v filmih je dveh vrst. Na eni strani je seks, ki ni nujen za zgodbo. Na drugi strani pa je seks, ki je nujen za zgodbo. Slovenski filmi običajno ponujajo seks, ki za zgodbo ni nujen. Za razliko od Barab, kjer je seks nujen, a ga ni. Še več, če je kdaj kak slovenski film potreboval seks, "fuk stoletja", kot je rekel Michael Douglas v Prvinskem nagonu, potem ga potrebujejo Barabe. Naj vam pojasnim, heh. Barabe se začnejo na strehi ruralne sirotišnice, s katere skušajo tutorji zmamiti Kovača, problematičnega mulca, siroto, ki jih obmetava s cegli. Za Daro, siroto, svojo muzo, je heroj, hja, princ... ee, Ken. Neločljiva sta. Usojena sta si. Vsaj tako mislita. In verjameta. In upata. Dokler ju ne ločijo. Nasilno, se razume. Ne vidita se več. Še huje, drug za drugim izgubita sled. Slovenija je pač prevelika. Potem mine kakih 10 let. Še vedno sta brez kontakta.

Dara (Katarina Stegnar) se je prelevila v odločno, osamljeno, zelo neodvisno dilerko (z redkimi znamkami, huh!), toda še vedno misli le na enega moškega, na Kovača (Marko Mandić), ki se je medtem prelevil v malega pašo mariborskega podzemlja, v arogantno, stoično barabo - s svojo "družino", v kateri so manični Bik (Primož Bezjak), divja Kobra (Mateja Pucko) in retardirani Bambi (Aljoša Koltak), futra apetite ruske mafije (ha!), straši albanske zelenjavarje (Bojan Emeršič) in muči transvestitske lastnike nočnih klubov (Vlado Novak). Kar počnejo z najbolj nevpadljivim vozilom na svetu - z odprtim tovornjakom, na katerem med furami divje žurirajo. Jasno, tudi Kovač še vedno misli le na eno bejbo - na Daro. Toda ko se po vsem agoničnem hrepenenju, hlepenju in hlipanju končno na lepem srečata, drug drugega le dregneta v hrbet: hej, ugani, kdo je! Gledalec si reče: hej, koga briga! Situacija, ki terja klimaks, se konča s popolnim antiklimaksom. Brez žela, brez impakta, brez seksa. Kot da gledamo Poletje v školjki. Kot bi se režiser ustrašil svoje lastne erekcije.

Film kmalu ostane brez srca. In brez kladiva. "Ugani, kdo je" postane le "ugani, kaj sem hotel". In "ugani, kaj sem hotel" postane le "ugani, kateri film citiram". Točno, Kubrickovo Peklensko pomarančo (1971), v kateri se izkaže, da je družba hujša, bolj nasilna, bolj sadistična in bolj pokvarjena od "ultranasilnih" barab, "droogies", ki jih vodi karizmatični Alex. To nam skuša sporočiti tudi Miran Zupanič: glejte, drugi so večji pekel! Drugi so hujši od barab! Policija je povsem skorumpirana, ruska mafija je srhljivo psihopatska. Z eno besedo, Zupanič špeca druge, da bi se gledalci lažje in brez občutka krivde identificirali z njegovimi barabami, Jamesi Deani nove Slovenije. Le zakaj se ne bi, navsezadnje, njegove barabe ne terorizirajo malih slovenskih konformistov, tihe večine, ampak predvsem "drugačne", recimo Albance in geje. Zupanič se pač obnaša kot tipični Slovenec: ker čas zapravlja za dokazovanje, da so največji problem Slovenije "tujci" (Rusi, Albanci, geji), pozabi na seks... ee, na "old inout", kot bi rekel Alex.

ZADRŽAN