17. 12. 2001 | Mladina 50 | Kultura | Film
Ubijte Carterja
Get Carter, 2000
Leta 1971 je na svetlo udaril briljantni britanski triler Ubijte Carterja, ki ga je po romanu Teda Lewisa (Jack's Return Home) posnel Mike Hodges in ki so ga britanski filmski kritiki nedavno razglasili za "najboljši britanski gangsterski film vseh časov". Bil je trd, ciničen, mračen, depresiven, pesimističen - in ni se opravičeval. Čisti melanholični funk. Michael Caine je igral Carterja, hladnega, stoičnega, redkobesednega, samurajsko zamišljenega gangsterja, velemestnega profija, poklicnega morilca pravzaprav, ki se po mnogih letih vrne v svoj rojstni kraj, v sivi, proletarski, tovarniški Newcastle, da bi se udeležil pogreba svojega brata, ki je umrl v nepojasnjenih, skrivnostnih okoliščinah. Naredil naj bi samomor. Carter se kakopak ne zadovolji s sožalji, kaj šele da bi čakal na sodišča, ampak poskrbi, da v mestu ostane veliko žalujočih. Ozre se v gnevu. Njegovo maščevanje je divje, intenzivno, eksplozivno, brutalno, point blank. Ne išče razumevanja. Mr. Cool pač. Mr. Fancy. Ko na vlaku bere Raymonda Chandlerja (Farewell My Lovely), vemo, da ni brez idolov, toda tudi triler Ubijte Carterja je postal idol mnogih trilerjev, recimo Črnega petka za gangsterje, Mona Lize ter Morilcev, tatov in dveh nabitih šibrovk. Ni čudno, ne le da je žanrsko brezhiben, ampak je brezhibno ujel tudi zgodovinski trenutek - Britanijo v času, ko je bilo swinging šestdesetih in neskončnega žura konec. Samo mesto, bledo, morasto dolgočasno, razpadajoče, gnilo, wasteland, brez karakterja, brez sloga, brez glamurja, brez morale, potrebno retuše, je prestreljeno z recesijo, korupcijo, polucijo. Ne, tu ni nič poetičnega. Policije ni na spregled. Oči ljudi so videti kot luknje, ki jih v snegu pusti scalnica. "Time is out of joint," kot bi rekel Shakespeare. In res, Ubijte Carterja je videti kot elizabetinska tragedija maščevanja, ki je bila rojena za slogan "This time it's personal".
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
17. 12. 2001 | Mladina 50 | Kultura | Film
Leta 1971 je na svetlo udaril briljantni britanski triler Ubijte Carterja, ki ga je po romanu Teda Lewisa (Jack's Return Home) posnel Mike Hodges in ki so ga britanski filmski kritiki nedavno razglasili za "najboljši britanski gangsterski film vseh časov". Bil je trd, ciničen, mračen, depresiven, pesimističen - in ni se opravičeval. Čisti melanholični funk. Michael Caine je igral Carterja, hladnega, stoičnega, redkobesednega, samurajsko zamišljenega gangsterja, velemestnega profija, poklicnega morilca pravzaprav, ki se po mnogih letih vrne v svoj rojstni kraj, v sivi, proletarski, tovarniški Newcastle, da bi se udeležil pogreba svojega brata, ki je umrl v nepojasnjenih, skrivnostnih okoliščinah. Naredil naj bi samomor. Carter se kakopak ne zadovolji s sožalji, kaj šele da bi čakal na sodišča, ampak poskrbi, da v mestu ostane veliko žalujočih. Ozre se v gnevu. Njegovo maščevanje je divje, intenzivno, eksplozivno, brutalno, point blank. Ne išče razumevanja. Mr. Cool pač. Mr. Fancy. Ko na vlaku bere Raymonda Chandlerja (Farewell My Lovely), vemo, da ni brez idolov, toda tudi triler Ubijte Carterja je postal idol mnogih trilerjev, recimo Črnega petka za gangsterje, Mona Lize ter Morilcev, tatov in dveh nabitih šibrovk. Ni čudno, ne le da je žanrsko brezhiben, ampak je brezhibno ujel tudi zgodovinski trenutek - Britanijo v času, ko je bilo swinging šestdesetih in neskončnega žura konec. Samo mesto, bledo, morasto dolgočasno, razpadajoče, gnilo, wasteland, brez karakterja, brez sloga, brez glamurja, brez morale, potrebno retuše, je prestreljeno z recesijo, korupcijo, polucijo. Ne, tu ni nič poetičnega. Policije ni na spregled. Oči ljudi so videti kot luknje, ki jih v snegu pusti scalnica. "Time is out of joint," kot bi rekel Shakespeare. In res, Ubijte Carterja je videti kot elizabetinska tragedija maščevanja, ki je bila rojena za slogan "This time it's personal".
Film Ubijte Carterja je bil tako dober, da je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo dobil rimejk. In ga je dobil. Na žalost. Taki časi pač. Časi rimejkov, priredb, imitacij. Newcastle zamenja Seattle, ki ni še nikoli izgledal tako obupano in neobljudeno, Michaela Cainea pa Sylvester Stallone, ki je očitno potreboval nekaj, kar bi ga vrnilo v igro... ee, v življenje. Toda Sly ima napačen obraz za to vlogo. In za ta film. Specifično, na obrazu ima ves čas tisto patetično, mučeniško, pravičniško grimaso - hja, kot da že spet rešuje človeštvo. Štos kakopak ni v reševanju sveta, družbe in človeštva - štos je v maščevanju. V vendetti. V retaliaciji. Caine je bil stoičen, amoralen, vraga, antimoralen - Sly, lasvegaški "izterjevalec", je moralni kompas. Ni videti ravno kot človek, ki ne verjame, da je njegov brat umrl v prometni nesreči - prej narobe, on sam je videti tako, kot da je umrl v prometni nesreči. Nič ne kaže, da je kdaj bral Chandlerja. Izgleda kot humanist na avdiciji za gorilo. Ustvariti hoče vtis, da je ves v sebi, toda tam notri ni nič. Ustvariti hoče vtis, da je redkih besed, toda v resnici nima kaj reči. Ustvariti hoče vtis, da je intenziven, toda ko odpre usta, imate občutek, da prežvekuje scenografijo. Ko začne vohljati, težiti in najedati, nabaše na vse najbolj običajne in najbolj očitne osumljence - dot.com milijonarja (Alan Cumming), internetnega pornografa (Mickey Rourke) in zaupno lizunskega hotelirja, ki ga ne igra nihče drug kot Michael Caine. Vsi ga odrivajo, le nečakinji (Rachael Leigh Cook) se zdi kul - hej, morda je rasla na Rambu. Ali pa so ji tako všeč sončna očala, ki jih stric ne sname niti ponoči. Da je ja še bolj očiten. In human.
Film Ubijte Carterja je tako blank kot drugi rimejki klasičnih kriminalk (Pobeg, Maščevanje). Režiser Stephen T. Kay (The Last Time I Committed Suicide), ki mu ta job ni vrgel božičnega bonusa, skuša tej očitni, banalni, transparentni šaradi sicer pomagati, toda to počne kot kinoamater, ki je fasciniran z MTV-jevsko estetiko hitrih, nasekanih, sinkopiranih kadrov, videospotovskih stilizacij in bizarnih snemalnih kotov, tako da potem pogosto ni jasno, kdo je umrl in kdo preživel. Kar je pogubno - s tem namreč ubije Carterja in napetost. A po drugi strani, Sly, nekoč kralj testosterona in adrenalina, je le še truplo, ki išče odrešilno dramsko vlogo. Imam idejo: Rambo 4 - Back to Afghanistan. Nekaj bo moral storiti, huh, ali kot poudari Carter: "If you don't take care of business, business will take care of you."
PROTI