Zaobljuba

Običajno vam ponudijo tole shemo: izkušeni, ostareli, upehani, ustrezno melanholični detektiv skuša tik pred odhodom v penzijo rešiti še zadnji primer. Okej, še to rešim, potem pa konec! Vključi se pravzaprav nehote, sebi navkljub. Saj se ne bi, toda stvar je tako resna, da ne more reči ne. "Prestar sem za to sranje," je v Smrtonosnem orožju vzdihoval Danny Glover, ki je to potem ponovil še v treh nadaljevanjih. Zadnjega primera pač ni in ni bilo konec. Bolj čudna reč se zgodi Jacku Nicholsonu alias detektivu Jerryju Blacku v Zaobljubi: njegovega primera ne bo nikoli konec. Stavek "Prestar sem za to sranje" bo sicer lahko ponavljal do smrti, toda ostal bo na položaju, na preži, bolje rečeno - v večni, permanentni, non-stop zasedi. Detektiv Black se svojega zadnjega primera ne loti tik pred penzijo, ampak se v igro vrne s poslovilne zabave - ko je tako rekoč že upokojenec. Otroško truplo, ki ga najdejo, je zanj prehud izziv.

Specifično, truplo 8-letne deklice je tako brutalno in tako perverzno iznakaženo, da ga nočejo pokazati niti njenima obupanima, na vse pripravljenima roditeljema (Mickey Rourke & Patricia Clarkson). Sam Jerry ni nič manj pretresen ("Še mi si komaj upamo pogledati"), tako da ne okleva, ko mu mati zlorabljene, razmesarjene, križane žrtve dahne: "Zaobljubite se, da boste našli morilca - zaobljubite se, da vaša duša ne bo odrešena, dokler ga ne najdete!" In res, Jerry iz mentalno retardiranega Indijanca (Benicio Del Toro) potegne neke sorte priznanje, toda kmalu mu postane jasno, da tega ni storil Indijanec in da je pravi morilec, očitno serijski, še vedno free & wild, predvsem pa ne čuti, da bi bila z likvidacijo Indijanca njegova duša odrešena. Prej narobe, občutek krivde je zdaj le še hujši. In bolj stresen. Ker njegovi "verziji" nihče ne verjame, sklene, da bo v morilčevem rajonu, v hribovskem, vedno zasneženem, vetrovnem, hladnem, proletarskem nevadskem mestecu, kjer je ritem življenja ekstremno počasen in bled, kupil staro bencinsko črpalko, opazoval prebivalce in druge mimoidoče ter čakal na morilca... ee, na odrešitev.

Zaobljuba, posneta po romanu Friedricha Duerrenmatta (Das Versprechen, 1958), ultra fatalističnega, tako rekoč kafkovskega švicarskega pisatelja (Sodnik in njegov rabelj) in dramatika (Obisk, Fiziki), sicer tretji film Seana Penna (Indian Runner, Crossing Guard), bolj parabola kot triler, je polna dvoumnih situacij, mračne atmosfere, eksistencialnih kriz, moralnih dilem, napol kozmične ironije in dolge, mučne zime, ki začne vse bolj izoliranega in vse bolj obsedenega detektiva utapljati v melanholiji, maščevalni depresiji, fantomih in slow-motion haluciniranju. Kamera je pogosto nefokusirana - kot njegova preiskava. Zaobljuba mu zastrupi in načne um, toda priti hoče do konca, huh, za vsako, tudi najbolj perverzno ceno: 8-letno hčerko izmučene, tepene natakarice (Robin Wright Penn), ki ustreza profilu prve žrtve, uporabi celo kot "živo vabo", s katero skuša reaktivirati morilca. Ja, nastavi mu jo! Bolje rečeno, da bi se "odrešil", je voljan "asistirati" skrivnostnemu, anonimnemu, izmuzljivemu morilcu, tako da je tudi sam zlagoma videti le še kot fantazijski multipraktik: kot talec družbe, ki je fiksirana na serijske morilske... kot paranoik, ki verjame le "svoji verziji"... kot grandoman, ki se ima za "odrešitelja"... kot socialni parazit, ki dvomi, da obstaja življenje po upokojitvi... kot fatalist, ki več ne loči med "pokolom nedolžnih" in "grešnostjo" človeštva. Ko bo padla noč, ko bo zime konec in ko bodo vsi že mrtvi, bo še vedno sedel tam, na križišču, v svoji mali, absurdni firmi, kramljal sam s sabo in se upiral racionalni verziji dogodkov.

ZA