Prehitri in predrzni

Ker Vina Diesla ni na spregled, ga v Prehitrih in predrznih po malem imitira Paul Walker, ki je v Hitrih in drznih igral undercover policaja. Walker namreč ni več policaj, vsaj formalno ne: ker mu je Diesel pobegnil, ga brcnejo iz policije. Ker pa misli, da mu po žilah teče Diesel, se priključi dirkaškemu podzemlju, ki ulice Miamija izkorišča za svoj turbo-ringelšpil. Miami je pač multipraktičen: v dirko se lahko vedno vključijo tudi močvirski gliserji, v nadaljevanko pa vnese tudi novo dimenzijo napetosti - ves čas nestrpno čakamo, kdaj bo s kake stranske ulice planil Don Johnson. Ali pa vsaj tisti joyrider, prvi ilegalni dirkač, ki si ga je v Gospodarju sveta izmislil Jules Verne. Kar se žal ne zgodi, tako da film ostane brez mentalnega sidra - Walker je pač le macho, o kakršnem fantazirajo bralke Pila. Mil, vljudnen, pohleven - patetično anemičen. In kakopak epsko dolgočasen. Nič iracionalnega ni v tem - producenti, sponzorji in John Singleton, nekdanji wunderkind (Fantje iz soseščine), očitno niso hoteli, da bi Walker izgledal bolj seksi in bolj karizmatično od vsega tega adrenalinskega pleha, ki ima toliko konjskih moči, da bi lahko prebil zvočni zid, iz samega Walkerja pa ne iztisne niti dizla.

Ne da Walker ni zapeljivec, prej narobe - zdaj z dirkanjem zapeljuje in peca lokalnega mafijca, ekstremnega narko pralca denarja (Cole Hauser), ki je v Saddam's Chamber of Torture pobral nekaj elegantnih mučilnih trikov (hja, in taki vedno rabijo šoferje), zdaj pa zapeljuje in peca svojega mladostnega prijatelja (Tyrese Gibson), nekdanjega jetniškega tiča ("Pištole, morilci, skorumpirani policaji - ustvarjen sem za to, stari!"), ki je tako clueless kot topless. Iskreno rečeno, Tyrese, eks maneken, je bolj topless kot Eva Mendes, bejba z izrazom katatonične pink veverice, ki v igro itak zapelje le zato, da bi nas s svojim ženskim touchom prepričala, da je romanca med obema fantoma - Walkerjem in Tyreseom - heteroseksualna, ne pa homoerotična. Pa ji ne uspe. Ne moremo se namreč znebiti vtisa, da bi si fanta planila v objem in priznala, "Ljubim te" (poglejte le, kako nežno si kažeta "prst"), če ne bi vmes vedno prišlo jebeno dirkanje, ki ni tu res nič drugega kot nadomestek za seks. In da ne bi bilo kake dileme, je dirkanje tudi zrežirano, zmontirano in zapakirano kot divji, strastni, grobi, "rough" seks - dirkanje je tako fragmentirano in brezoblično, da ničesar ne vidimo, da ni nič manifestno, da je vse le latentno in da nikoli ne vemo, čigav je krik pod avtom in čigav je krik v avtu. Z eno besedo: fanta sta preveč zasedena z drkanjem, da bi se lahko tele bombastične sublimacije homoerotike prijelo kaj sublimnega. In seveda, ko se izobčencema, eks policaju in eks zaporniku, pokaže priložnost za odrešitev, jo takoj izkoristita, to pa tako, da izdata tretjega moškega. Ha.

PROTI