Očkov vrtec

Daddy Day Care, 2003

Legendarni ameriški komik W.C. Fields, ki je kraljeval v tridesetih, je slovel po mastnem, pikantnem, obscenem, že kar perverznem smislu za humor. Recimo: "Ne maram vode - ribe fukajo v njej!" Za razliko od drugih komikov, ki so bili nori na otroke in živali, ni prenesel niti otrok niti živali, ki da se jih ne sme za nobeno ceno tlačiti v filme - z otroki in živalmi je pač križ, preveč so neobvladljivi in nezanesljivi. No, v resnici je bil le preveč nečimrn, da bi sceno in show prepustil kakemu otroku ali živali. Njegova najhujša mora je bila verjetno recenzija, ki bi se začela s stavkom: "Petletni froc in bernardinec nadigrala W.C. Fieldsa!" Nič ni bilo bolj srhljivega kot to, da bi mu show ukradel kak otrok - ali pa kaka žival. Eddie Murphy ne premore te nečimrnosti. Niti te odločnosti. Kaj šele te samozavesti - huh, ali pa tega samospoštovanja. Prej narobe, Murphy je kontra-Fields: iz komika, ki je slovel po mastnem, pikantnem, obscenem, perverznem smislu za humor, je mutiral v komika, ki lahko preživi le v družbi malih otrok in živali. In v tej družbi vztraja - kot da so njegova tržna niša otroci. In živali. Ne nujno in ne vedno v tem vrstem redu.

Tržna niša Dr. Dolittla so bili živali in otroci. Tržna niša Očkovega vrtca pa so otroci, predvsem pleničarji, se razume, in živali - tisti, ki še ne znajo brati. Očkov vrtec, bolj sit-com kot komedija, je tako infantilen in tako jasličen, da so ga morali za našo rabo sinhronizirati v slovenščino (Eddie = Jernej Kuntner). Če bi ga sinhronizirali v klingonščino, ne bi nič zamudili. Eddieju se zgodi le to, kar se v sodobnih h'woodskih filmih zgodi polovici likov - ostane brez službe. Da igra prav uslužbenca marketinške agencije, ki ostane brez službe, pa ne preseneča, heh, iz dveh razlogov: prvič, polovica likov v h'woodskih filmih službuje v marketinških agencijah, in drugič, lik, ki službuje v marketinški agenciji, je vedno ob službo - ja, to, da v h'woodskih filmih marketingarji tako vztrajno izgubljajo službe, je bolj sad h'woodskega parazitiranja na klišejih kot pa kritika Busha, ki je, kot veste, poskrbel za rekordno recesijo.

Toda ko vzame Eddie usodo v svoje roke, ko se potemtakem prelevi v malega upstart podjetnika, ki noče biti dokaz, da ameriški moški izgubljajo moč, avtoriteto in samozavest, si želite, da bi ostal v marketinški agenciji: v brainstorm španoviji s prijateljem, prav tako odpuščenim marketingarjem (Jeff Garlin), in lunatičnim Marvinom (Steve Zahn), sicer fanatičnim trekijem (mhm, še en kliše), namreč odpre vrtec, tako da mu otroci, triletni in štiriletni teroristi, brez problema ukradejo show: ja, nadigrajo ga. In za nameček niti niso digitalni. Več zob imajo kot on, bolj karizmatični so in manj prisiljeni, ko pa jim uide, se to zgodi zato, ker se ne kontrolirajo - za razliko od Eddieja, ki se na našo veliko žalost preveč kontrolira (nobenih profanih izrazov!) in ki si verjetno skrivaj želi, da bi bil vsaj za trenutek Chris Rock... ali pa Policaj iz vrtca... oh, ali pa vsaj Mr. Mom. Toda ko prizna, da so mu froci zlezli pod kožo, vemo, da to še ni dno in da je že podpisal pogodbo za nastop v nadaljevanju.

ZELO PROTI +