Hollywoodski kifeljci

Harrison Ford, ki bi moral vedeti, da mu vloge policajev ne prinašajo več sreče (spomnite se le filmov Hudičevo seme in Nemirna srca), se zaplete v akcijsko-komično partnerstvo z mlajšim, idealističnim policajem, tako rekoč še rookiejem, kar izgleda kot čisti izhod v sili, okej, kot pedofilsko šlepanje na mlado, perspektivno meso. Formula, ki je za Mela Gibsona in Dannyja Gloverja delala čudeže, tu ne prime, pa četudi je Ford nenehno na tem, da reče: "Prestar sem za to sranje!" Ni treba. Hollywoodski kifeljci so itak eno samo dolgo dokazovanje, da je prestar za to sranje: ko gre v akcijo, potrebuje jasnovidko, in ko se vključi v cestni pregon, ne zapleni avtomobila, ampak raje sune kolo, in to otroku (!), tako da komaj čakamo, da se vključi še v pregon na strehi - že v Iztrebljevalcu, ko je bil še mlajši, se mu ni izšlo. Kar pa naj vas ne zavede: film nas skuša prepričati, da je Harrison Ford v resnici oldie goldie, saj veste, kot kak stari šlager založbe Motown, recimo The Tracks of My Tears. Tokrat je pač štos v tem, da je Ford hommage hitom in pevcem založbe Motown: na njegovem mobilcu namesto cingljanja usekajo prvi takti viže My Girl, sebe pa kliče "Smokey", hja, po Smokeyju Robinsonu, ki je na voljo v vlogi taksista. Še več, Harrison je tak fan Motowna, da bi se najraje preselil v šestdeseta - in postal črnec.

Zato je mogoče le zunajfilmskemu kalkuliranju pripisati dejstvo, da za partnerja ne dobi črnca, ampak belca, Josha Hartnetta, ki nima policijskega profila, ampak le tržnega. Ker pa se spozna na jogo, ker hoče postati igralec (Showtime!) in ker je - kar je ključno! - že slišal za rep in hip hop, so njegove izkušnje nepogrešljive pri preiskavi ulične, klubske, ganglandske eksekucije štirih reperjev. In ko fanta penetrirata v losangeleško podzemlje, se še enkrat izkaže, da so policaji preslabo plačani, da jih težko ločiš od podzemlja, da praktično za vsemi delikti in vsem entertainmentom stoji ista oseba, da množenje podzgodb še ne prinese kompleksnosti, kvečjemu vse skupaj le še bolj banalizira, in da je parodiranje žanrskih klišejev večji dolgčas od samih klišejev, po drugi strani pa je to lepa priložnost za ostritev kulturne vojne med dvema generacijama, dvema glasbenima slogoma, dvema načinoma prehranjevanja ("budističnim" in "melanholičnim"), dvema libidinalnima ekonomijama in predvsem dvema karierama, Hartnettovo in Fordovo. Da pa bi bilo vse v rimi s partnersko formulo, ima spopad belih karier tudi rasni podton: Hartnett ne razume črnske glasbe iz šestdesetih, Ford, Policaj z Beverly Hillsa, pa ne razume sodobne črnske glasbe.

PROTI