Mali vohuni 3-D

Kot veste, bo ta teden širom sveta štartal še tretji, sklepni del Matrice - Revolutions. In glej, no, tu je že predfilm: Mali vohuni 3-D. Od imitiranja Jamesa Bonda do imitiranja Matrice je očitno le korak. Tudi film MV3D se namreč odvrti v virtualni realnosti, ki je bolj atraktivna, bolj vznemirljiva in bolj realna od realnosti, le da prizorišče zdaj ni matrica, ampak video igrica, v kateri obtičita Carmen (Alexa Vega) in Juni (Daryl Sabara), mala vohuna. Carmen se ujame v popularno 3-D video igrico po imenu "Game Over", ki jo režira sadistični in megalomanski Toymaker (Sylvester Stallone), Juni, ki se je v prejšnjem delu prelevil v privatnega detektiva, pa potem v popolni bojni opremi - kot "special force" - prodre v igrico, da bi rešil svojo sestro. Kar ni mala stvar - Toymaker je sklenil, da bo s to igrico zasužnjil vse otroke tega sveta. Brez izjeme. Izhoda ni - lahko vstopiš, ne moreš pa več izstopiti. Lahko začneš igrati - ne moreš pa nehati. Igrica te zasvoji. Odvisnost je pošast, "črn stric", "bav-bav" - odvisnost je Sly Stallone! Ja, film MV3D izgleda kot kozmični vic o Slyju Stalloneu: zdaj, ko v realnem svetu ne more več nikogar zasvojiti (vsi njegovi zadnji filmi so kolosalno propadli!), ga preselijo v matinejski cyberspace, kjer se manično samoreplicira, tako da za ceno ene vstopnice dobimo kopico Slyjev... ee, kopico Slyjevih klonov - Sly kot Toymaker, Sly kot hipi, Sly kot TV napovedovalec, Sly kot nacibuši. In MV3D je poskus, da bi Slyja rehabilitirali, da bi ga torej vrnili v film, in to dobesedno - da bi ga skupaj z otroki iz video igrice, simulirane realnosti, vrnili nazaj v realnost, hja, v filmsko realnost, ki je boljša, bolj avtentična in bolj moralna od video igrice.

Vsaj tako nas skuša prepričati Robert Rodriguez, ultra kinetični cinefil, ki v svojih prejšnjih filmih, recimo v El Mariachiju, Desperadu in Od mraka do zore, ni puščal nobenega dvoma, da so filmi boljši, večji, pomembnejši in tudi bolj realni od realnosti, in ki zdaj ugotavlja, da video igrice ogrožajo in korumpirajo film. A tu ga pričaka catch-22: da bi pokazal inferiornost in koruptivnost video igrice, jo mora maskirati v film, ki naj bi bil boljši od same video igrice. Ker pa zelo dobro ve, da je video igrica zanimiva le za tistega, ki jo igra, medtem ko je za onega, ki jo le gleda, absolutni dolgčas, je prisiljen publiko nagraditi z "dodano vrednostjo", kot bi rekli marketingarji: prvič, film prestreli s hipnimi pojavitvami zvezdnikov, ki izgledajo kot interaktivne izpolnitve gledalčevih želja oz. kot nadomestek za joystick (Antonio Banderas, Carla Gugino, Salma Hayek, Mike Judge, Steve Buscemi, Bill Paxton, George Clooney, Elijah Wood, Cheech Marin itd.), in drugič, film nam ponuja v 3-D tehniki, stereoskopsko, v treh dimenzijah, kar pomeni, da ga je treba gledati s posebnimi očali.

Hollywood je prvi stereoskopski film lansiral že leta 1922 (The Power of Love), toda treh dimenzij se je kot rešilnega čolna oklenil šele na začetku petdesetih, ko je začela film ogrožati televizija. No, filma tri dimenzije niso rešile, prej narobe - celo Alfred Hitchcock je začel film Kliči U za umor (1954) snemati v 3-D tehniki, toda ko je bil film nared za prikazovanje, so bile tri dimenzije že tako iz mode, da so ga raje vrteli kar normalno, brez stereoskopije. Tri dimenzije v filmu MV3D imate lahko za cinefilski bonus, lahko pa jih razumete tudi kot poskus zastranitve dejstva, da je Toymaker zdizajniral video igrico, s katero se v realnem svetu, zunaj filma, ne bi hotel igrati noben otrok. Rodriguezu ne morete očitati, da filma ni posnel "gverilsko" (sam ga je režiral, produciral, oscenaril, zmontiral, scenografiral, posnel, uglasbil, superviziral pa je je tudi specialne efekte!), je pa res, da izgleda tako, kot da je bil posnet preveč na hitro. Kar je razumljivo: Rodriguezu se je zelo mudilo - moral ga je posneti, preden Alexa Vega dobi joške in konkurira za Laro Croft. Med ogledom snemite očala, pa boste videli resnico tega filma - hiperaktivno, psihedelično, nelogično meglo.

PROTI