14. 11. 2003 | Mladina 45 | Kultura | Film
Nostalgija
Nostalghia, 1983
Nostalgijo, predzadnji film Andreja Tarkovskega, bodo pri nas reprizirali ravno ob pravem času: Tarkovski je namreč zelo in. Lahko bi celo rekli, da vedno bolj: pred nekaj leti je Hollywood divje koketiral s Solarisom (Krvavi horizont, Sfera ipd.), nedavno pa je Steven Soderbergh posnel Solaris, ki dolguje več Tarkovskemu kot Lemu. Dalje, mnogi filmi, ki jih vrti letošnji LIFF, dišijo po Tarkovskem, hja, po njegovem brandu melanholije, še več, nekateri izgledajo kot himne Tarkovskemu - v turškem filmu Oddaljen pa imate celo tipa, nekdanjega režiserja, ki je hotel postati Tarkovski. Ni edini. In končno, Gerry, ki v Kinu Dvor postaja kult, dolguje Tarkovskemu toliko kot Dolini smrti - in presenečeni boste, koliko dolguje prav Nostalgiji.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
14. 11. 2003 | Mladina 45 | Kultura | Film
Nostalgijo, predzadnji film Andreja Tarkovskega, bodo pri nas reprizirali ravno ob pravem času: Tarkovski je namreč zelo in. Lahko bi celo rekli, da vedno bolj: pred nekaj leti je Hollywood divje koketiral s Solarisom (Krvavi horizont, Sfera ipd.), nedavno pa je Steven Soderbergh posnel Solaris, ki dolguje več Tarkovskemu kot Lemu. Dalje, mnogi filmi, ki jih vrti letošnji LIFF, dišijo po Tarkovskem, hja, po njegovem brandu melanholije, še več, nekateri izgledajo kot himne Tarkovskemu - v turškem filmu Oddaljen pa imate celo tipa, nekdanjega režiserja, ki je hotel postati Tarkovski. Ni edini. In končno, Gerry, ki v Kinu Dvor postaja kult, dolguje Tarkovskemu toliko kot Dolini smrti - in presenečeni boste, koliko dolguje prav Nostalgiji.
Melanholični, depresivni, agonični ruski pesnik Andrej Gorčakov (Oleg Jankovski), ki v Italiji išče sledi samomorilskega ruskega skladatelja iz 18. stoletja, izgleda kot Gerry pred dvajsetimi leti, le da Dolino smrti zamenja Italija - puščava zase... ee, skomercializirana puščava, idealna za asketski egotrip. Gorčakov ima sicer prevajalko (Domiziana Giordano), ki računa na kontakt in konzumacijo, toda v puščavi ne potrebuješ prevajalke niti prevajalca, da o mesu sploh ne govorimo - pesnik tako edini kontakt vzpostavi z lokalnim mistikom, odštekanim, nestabilnim, apokaliptičnim Domenicom (Erland Josephson), ki postane njegov zrcalni Gerry, okej, Stalker v zrcalu.
Kdo tu obstaja in kdo ne, kdo je tu original in kdo kopija, ni važno - ko umre original, umre tudi kopija. Danes je seveda drugače - kopije vedno preživijo. Nostalgija, tematski park samote, odtujenosti in agonije, prvi film, ki ga je Tarkovski posnel zunaj SZ, je metafizični trip - kolikor so pač lahko aluzije metafizične. Odrešitev človeštva je nekaj egostičnega, vračanje k preprostim vrednotam je avtodestruktivno, svoboda je norost, nostalgija ubija - in seveda, Tarkovski, čigar čas očitno šele prihaja, ve to, kar vesta brata Wachowski: če daš filozofiji vizualni spin, izgleda bolj hipnotično in bolj kinetično kot videospot. Ne pozabiš je, pa četudi spiš deset dni.
(Nostalgijo vrti Kino Dvor)
ZA +
