Dekleta s koledarja

Seks je boljši od joge.

Komedija Do nazga je naredila več za moški striptiz kot pa za osvoboditev žensk, zato skuša komedija Dekleta s koledarja, posneta po resničnih dogodkih, to popraviti - ja, nekaj malega skuša narediti za osvoboditev žensk. Če se ženska sleče, naredi nekaj dobrega, pozitivnega, samozavestnega - tako se sliši sporočilo te peresno lahke, šašave britanske komedije, ki se je feministke ne bodo ravno razveselile, prej narobe, zdela se jim bo konzervativna, heh, korak nazaj. Hej, kaj drugega kot retro potezo pa lahko pričakujejo od matronastih bejb, ki upravljajo do vratu zapeti, aktivistični, filantropski yorkshirski Ženski inštitut. Joga ni več dovolj, ko Annie (Julie Walters) in Chris (Helen Mirren), rahlo bolj "razsvetljeni" članici tega lokalnega lobija, niti zdaleč seks bombi, po smrti Anniejinega moža skleneta, da bosta z dobrodelno akcijo zbrali denar za bolnišnico, toda še preden si rečeta Monty, oh, ali pa Billy (Elliot), se jima zazdi, da bi do denarja najhitreje in nabjolj triumfalno prišli, če bi še nekaj lokalnih matron - jasno, "starih devic", članic Ženskega inštituta - prepričali, da bi pozirale za neretuširani arty koledar. Da bi lahko s seksom korigirale tudi imidž Inštituta, ni dvoma - seks prodaja! Vse. To ve vsak marketinški strateg. In res, mediji planejo tako naglo in tako silovito, da full-monty matrone čez noč postanejo nacionalne in internacionalne senzacije, zrele za globalno turnejo, Hollywood in show Jaya Lena - in lahko si mislite, kakšen infarktni hit bi bile šele med vsemi tistimi upokojenci na Floridi. Podobno kot komedija Do nazga tudi Dekleta s koledarja niso brez "razredne zavesti" - britanski zdravstveni sistem lahko rešijo le dobički od ženskega striptiza. Au!

ZADRŽAN -