Ljubezen je luštna stvar

Leta 1940 je Hollywood posnel My Favorite Wife, romantično komedijo o vojni spolov: Cary Grant je vdovec, ki se ponovno poroči, potem pa na svoje veliko presenečenje ugotovi, da je njegova prejšnja žena, za katero je mislil, da je mrtva, v resnici živa. Leta 1962 so skušali posneti rimejk tega filma (reč so prenaslovili v Something's Got to Give), v katerem naj bi mrtvo ženo, ki se na lepem vrne, igrala razgaljena Marilyn Monroe, toda zaradi njene vse hujše muhavosti filma niso nikoli končali. No, leto kasneje so rimejk vendarle posneli - z aseptično Doris Day. Naslov, ki so ga prilepili filmu (Move Over, Darling), je sicer lepo povzel gnečo v postelji Jamesa Garnerja, toda po drugi strani je v rit brcnil tudi tedaj že pokojno Marilyn Monroe (hej, Move Over, Darling!), ki se je kasneje še prikazovala - posthumno, se razume. Kot veste, se je v vseh teh letih mnogim zdelo, da je v resnici še živa.

Z razlogom. Something's Gotta Give - ali po naše Ljubezen je luštna stvar - izgleda kot neuradni rimejk te romantike, le da so si očitno rekli, hej, naj zdaj moški, ki skoraj umre, peca dve bejbi. In res, Jack Nicholson igra bogatega glasbenega založnika, ki peca le mlade bejbe - ob starejših ga zgrabi fobija. Bolje mu ne bo nikoli. Toda potem ga njegova najnovejša bejba, Amanda Peet, odpelje domov in predstavi svoji mami, Diane Keaton, intelektualistični pisateljici, ki se ji zdi, da Jack ne sodi v njeno družinsko "dramo". Še preden pa svojo misel - okej, svojo "žensko študijo" - razvije do konca, Jacka rukne rahli infarkt - uganite, kdo ga neguje, ko ga ne morejo odpeljati v bolnišnico? Mhm, Jack je tak džek, da izvisi celo dr. Keanu Reeves. Film Ljubezen je luštna stvar se sicer parazitsko hrani z razlikami med Marsom in Venero, toda obenem dokazuje, da je ideologija romantičnih komedij danes še bolj represivna in puritanska kot leta 1940 - stari naj se poročajo med sabo, mladi pa med sabo! V družbo je treba vrniti red. Jebeš bejbike, ki jih muči daddy.

ZADRŽAN