Količinski popust

Količinski popust tistim, ki imajo enajst otrok, sporoča: hej, to ni še nič - nekateri jih imajo dvanajst! Jasno, ko bodo posneli nadaljevanje, bo otrok 24... in potem 48... in tako dalje. Ultimativna franšiza - in ultimativna banka družinskih vrednot. No, Steve Martin, nogometni trener iz vukojebine po imenu Midland, in njegova žena, večna mati Bonnie Hunt, jih imata zaenkrat dvanajst, tako da bi imel coach lahko zasebno družinsko nogometno ekipo - če bi ves ta kaos lahko menedžiral, se razume. In vsi štosi v tej prokreativni komediji so povezani prav z menedžiranjem množice, družinske gneče, družinskega kaosa, družinskih vrednot - zelo topična reč, ni kaj. Tako topična, da se mora družina preseliti, da bi bilo vse skupaj vsaj malo zanimivo - izraz "dramatično" bi bil pretiran. Ko skušajo biti "dramatični", dajo kariero še materi (po novem pisateljici, heh), tako da coach nehote postane tudi provizorična, zelo benigna gospodinja - ja, ko skušajo biti "dramatični", se tako priklonijo novi politični korektnosti, da kmalu niso več niti zanimivi.

Problem pa je tudi v tem, da smo Martina v taki vlogi in takih situacijah videli že tolikokrat, da se zdi, kot da gledamo le rimejk kakega njegovega prejšnjega filma, upgradiranega z izsledki Očkovega vrtca. V resnici ne gledamo rimejka njegovega prejšnjega filma, ampak rimejk istoimenskega hita iz leta 1950, ki je bil posnet po spominih Franka & Ernestine Gilbreth, ekspertov za logistično efektnost, in v katerem je očeta igral legendarni Clifton Webb, kar je bilo vsaj zanimivo - Webb, ki je slovel po šarmantnih, toda de facto ciničnih in diaboličnih likih (hej, spomnite se le, kaj je počel v Premingerjevi Lauri), in ki ni nikoli skrival, da je bila skrivnost njegovega pregovornega šarma prav zloba, je namreč v vlogo očeta prinesel paternalistično dvoumnost, ki je bila v fini rimi z mindsetom hladnovojnega, paranoičnega, protikomunističnega leta 1950, ko je bil konformizem cilj, "inženiring duš" pa sredstvo.

PROTI