Srečni otrok

Srečni otrok, multipraktični remix dokumentarca, nostalgika, monografije, drame, eseja, komedije, filma detekcije, music-boxa, avtobiografije, whodunita in filma katastrofe, je po eni strani film o hrvaški, socialistični generaciji, ki je na začetku osemdesetih rasla na novovalovski muziki bendov Azra, Električni orgazam, Film, Haustor, Idoli, Pankrti, Patrola, Prljavo kazalište in Šarlo akrobata, po drugi strani pa film o generaciji, ki je, kot je v štiklu Sretno dijete pelo Prljavo kazalište, rasla na vojnih filmih, narodnih pesmih, paradah in študentskih demonstracijah - hja, o generaciji, ki se je potem razkropila po bendih Azra, Idoli, Prljavo kazalište itd.

Srečni otrok, ki bi ga lahko vrteli na double-billu s filmom Zbogom, Lenin!, je izgubljena gasilska fotka te generacije, reunion te generacije, pravzaprav obeh: te, ki je to muziko - ta novi val, to urbano senzibilnost, to gibanje, te nove vibracije, ta upor z razlogom, ta popkulturni otok - ustvarila, in tiste, "zadnje socialistične generacije", ki je na tej muziki rasla.

Igor Mirković, sicer TV novinar, nas "v ritmu muzike za ples" zarola od eksplozivnega gostovanja Pankrtov v Zagrebu do javnega britja Toma Gotovca, ki si je dal iz protesta "odrezati jezik", od naslovnic Poleta in Džuboksa do Novega kvadrata in Kugle, od hita do hita in od Vlade Divljana do Jure Stublića, le Johnnyja Štulića, ki je pred leti prisegel, da se na Hrvaško ne bo več nikoli vrnil, mu ne uspe pripeljati. Johnny, zabarikadiran v Utrechtu, ne trzne. A po drugi strani - vsaka generacija potrebuje svojega mučenika. In tudi Johnny bi lahko že zdavnaj overdoziral. Kot Jim Morrison. Ali pa Kurt Cobain.

ZA +