Dan po jutrišnjem

Nemški režiser Roland Emmerich že nekaj let z užitkom terorizira Ameriko. Le spomnite se, kako je v Dnevu neodvisnosti raztreščil Belo hišo in druge ameriške znamenitosti - ali pa kako je nad New York spustil Godzilo, ki je zgazila vse, kar je lezlo in mirovalo. In nikar ne pozabite, kako je v Patriotu pustil, da so britanski vojaki ameriške civiliste zbasali v cerkev, ki so jo potem sadistično zažgali. Ni kaj, Nemec uživa v miniranju, rušenju, gazenju in sežiganju Amerike. Okej, vsi ti filmi se resda končajo srečno, s happy-endom, kar pa je skrajno cinično - pred tem namreč vedno umre na milijone ljudi. Roland hoče očitno reči, da je vsak happy-end v resnici nekaj morbidnega, da vedno zahteva "kolateralno škodo" in da je v principu tak kot revolucija - žre svoje otroke. In Dan po jutrišnjem je natanko iz tega testa. Na milijone ljudi umre, da bi se lahko oče in sin na koncu objela. In seveda - tokrat nam kaže le izključno demoliranje Amerike, pa četudi ne pušča nobenega dvoma, da je ista katastrofa zadela tudi druge konce sveta, recimo Tokio in New Delhi. Nič, v Hollywoodu so ocenili, da bodo največ kart prodali, če bodo kazali le demoliranje Amerike - to se očitno zdajle dobro prodaja.

Dan po jutrišnjem, snet s časopisnih naslovnic, se začne kot Pixarjeva Ledena doba: ko Dennis Quaid, vrhunski paleoklimatolog in fanatični ekolog, na Severnem tečaju raziskuje debelino ledu, plošča na lepem poči, tako da obvisi nad ad hoc ledenim prepadom - hja, podobno kot oni plezalci v Vertikali smrti. Toda še preden ameriškemu podpredsedniku, na las podobnemu Dicku Cheneyju (aroganten, z očali), ki se posmehuje Kjotskemu protokolu, razloži, da je Zemlja na robu ledene dobe, da se Severni pol topi, da se Atlantik ohlaja in da zalivski tok odmira, se že z neba - kot meteorski dež - vsujejo ledene kocke.

In vsi tisti čudoviti, spektakularni, vizualno impresivni, apokaliptični digitalni kadri, ki ste jih videli v Armagedonu, Zadnjem udarcu in Twisterju - vse se ruši, vse leti - so zdaj na voljo najprej v hurikanskem Los Angelesu (adijo, Hollywood!), potem pa še v ledenem New Yorku, kjer obtiči tudi Quaidov sin (Jake Gyllenhaal). Panični Američani bežijo na jug, toda Mehičani jih ne pustijo čez Rio Grande. Ja, klimatske spremembe so hujše od al-Kajde. Antibušistična kritična masa je dosežena, ko v New York tiho pripluje orjaški tanker, mrtva ladja, ladja smrti - simbol Busheve politike. Dan po jutrišnjem karikira in kritizira Busha, a po drugi strani - če bo ledena doba izgledala tako fascinantno, potem je treba narediti vse, da do nje čim prej pride.

ZA