Harry Potter in jetnik iz Azbakana

Harry Potter (Daniel Radcliffe) se spet bolj doma kot "doma" počuti na Hogwartsu, strogem, okultnem poligonu za urjenje retro čarovnikov, kjer ga tokrat ob vseh običajnih osumljencih čakajo tudi novi stari ravnatelj (Michael Gambon), novi profesor mračnih umetnosti (David Thewlis), flower-power vedeževalka (Emma Thompson), okostnjaški sesalski fantomi, napol konji, napol orli, hiše strahov, časovni stroji in Sirius Black (Gary Oldman), pobegli morilec, ki naj bi umoril njegova starša in ki zdaj prihaja po njegovo glavo.

Najbolj slavne sirote na svetu so bili vedno Disneyjevi junaki, jasno, dokler ni prišel Potter, poganska verzija Ojdipa, ki se zdaj - v Jetniku iz Azbakana - razvije do točke, ko mu je treba gledati pod rjuhe. Za pubertetnika, ki zaspi z roko na tiču, je orgazmična odrešitev vsak paralelni svet, kaj šele čudoviti digitalni sturm und drang mehiškega režiserja Alfonsa Cuarona, ki je na srečo zamenjal banalnega, preveč studijskega, premalo magičnega Chrisa Columbusa. Srhljiva gotika je dober transkript osamljenosti, občutka zapuščenosti, vzgojne represije, blokiranja fantazije, avtocenzuriranja vitalnosti in klavstrofobičnega spolnega prebujanja, ki strašijo pubertetnika. Harry morda ne bo nikoli rekel Jaz pa tebi mamo, toda lahko bi rekel: Darth Vader je moj oče!

ZA