Sanjači

Kratki stik med Evropo in Ameriko se je stopnjeval v "emocionalni prepad", toda ta prepad ni nič novega, saj ga je Henry James obdelal že pred dobrimi stotimi leti, bolje rečeno, kratki stik med Evropo in Ameriko je postal rdeča nit mnogih njegovih romanov, recimo Ambasadorjev (1905) in Zlatega keliha (1904), že pred tem pa Washington Squarea (1880) in predvsem Daisy Miller (1879), ki je postala banka evropsko-ameriških kontrastov: razlika med staro, cinično, skorumpirano, agonično, depresivno Evropo in mlado, nedolžno, čisto, frfotavo, optimistično Ameriko je tako huda, da Američan, ki je predolgo živel v Evropi (privzame celo britanski akcent ter potrebo po mazohizmu in morbidnosti), ne opazi, da je tudi Daisy Miller, Američanka, ki je predolgo živela v Ameriki, v resnici zaljubljena vanj.

Američan, ki je predolgo živel v Evropi, Američanke preprosto ne razume. Zgreši jo. Njun odnos je kolekcija kratkih stikov - spodletelih srečanj, spregledanih priložnosti, izgubljenih trenutkov. Emocionalni prepad, ki je med evropeiziranim Američanom in amerikanizirano Američanko, je tako globok kot grob, v katerem na koncu pristane Daisy, ki jo je fatalno okužil evropski muzej. Vse te evropsko-ameriške kontraste in kratke stike je v Sanjačih, posnetih po romanu Gilberta Adaira, zelo lepo ujel Bernardo Bertolucci, le da muzejske ruševine rimskega imperija, ki so pokopale Daisy Miller, zamenja pariška "katedralska" Kinoteka, kjer naivni, idealistični, cinefilski kalifornijski študent Matthew (Michael Pitt) leta 1968, v času velikega vrenja, študentskega revolta in mentalne revolucije, sreča francoska vrstnika, zapeljiva, cinična, skorumpirana dvojčka, Thea (Louis Garrel) in Isabelle (Eva Green), ki ga kmalu "posvojita".

Izpred Kinoteke, muzeja, v katerem je Matthew gledal stare filme, hja, tudi protiameriške ameriške filme, ki jih je Amerika ignorirala in zavrgla (npr. Fullerjev Shock Corridor), in pred katerim se rola revolucija, ga namreč odpeljeta domov, k svojima staršema, tipičnima zdolgočasenima, privilegiranima, "liberalnima", filozofskima buržujema, ki pa kmalu odpotujeta, tako da trojici odpreta manevrski prostor za perverzne igre moči, sadomazohistične filmske kvize, popkulturno transcendenco, matinejsko politiko, psihoseksualno eksperimentiranje in druge reči, ki jih odpeljejo do zadnjega diha, heh, tudi do incestuozne menažerije, menstrualne kopeli in kazenskega masturbiranja pred obličjem Marlene Dietrich. Matthew, tipični Američan, ki hoče, da ga Evropa preobrazi, pade v evropski film, v katerega začnejo z ulice leteti kamni, bolje rečeno - Bertolucci, eks komunist, je menage-a-trois iz Dvajsetega stoletja, incest iz Lune, defloracijo ameriške device iz filma Pleše sama, avtodestruktivni seks iz Zadnjega tanga v Parizu in evropsko-ameriške kontraste iz teh štirih filmov zlil v svojo verzijo Daisy Miller.

ZA +