4. 7. 2004 | Mladina 26 | Kultura | Film
Morilci stare gospe
The Ladykillers, 2004
Morilci stare gospe se iz Britanije, kjer jih je leta 1955 rodil studio Ealing, preselijo na ameriški jug, v Mississippi, ki je kot ukrojen za roparski podvig najbolj idiotske in najbolj afektirane bande na svetu. Le zakaj ne - vsi na jugu so tako zaspani, tako leni in tako naivni, da jih lahko oropa celo idiot. Vsaj tako se glasi sporočilo tele retro akademske, "po knjigi" narejene, elegantno sterilne, perverzno dekadentne coen-coenske črne komedije, ki spominja bolj na Hulahop kot na Fargo. Sladkobni, naoljeni G.H. Dorr (Tom Hanks), lažni profesor in lažni aristokrat, najame sobo pri Marvi Munson (Irma P. Hall), naivni, napol slepi, zelo pobožni črnski matroni, ki ne ve, da je Univerza Boba Jonesa, njena najljubša dobrodelna inštitucija, v resnici rasistična (tudi Bush v času prve predvolilne kampanje tega ni vedel), toda še preden se zmrači, v hišo že pripelje svojo bando - skrajno odbite fante (kvantaški hip hop "insider", katatonični vietnamski samuraj, lunatični ekspert za eksploziv, kopaški "muscle"), ki hlinijo, da so praktikanti baročne glasbe.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
4. 7. 2004 | Mladina 26 | Kultura | Film
Morilci stare gospe se iz Britanije, kjer jih je leta 1955 rodil studio Ealing, preselijo na ameriški jug, v Mississippi, ki je kot ukrojen za roparski podvig najbolj idiotske in najbolj afektirane bande na svetu. Le zakaj ne - vsi na jugu so tako zaspani, tako leni in tako naivni, da jih lahko oropa celo idiot. Vsaj tako se glasi sporočilo tele retro akademske, "po knjigi" narejene, elegantno sterilne, perverzno dekadentne coen-coenske črne komedije, ki spominja bolj na Hulahop kot na Fargo. Sladkobni, naoljeni G.H. Dorr (Tom Hanks), lažni profesor in lažni aristokrat, najame sobo pri Marvi Munson (Irma P. Hall), naivni, napol slepi, zelo pobožni črnski matroni, ki ne ve, da je Univerza Boba Jonesa, njena najljubša dobrodelna inštitucija, v resnici rasistična (tudi Bush v času prve predvolilne kampanje tega ni vedel), toda še preden se zmrači, v hišo že pripelje svojo bando - skrajno odbite fante (kvantaški hip hop "insider", katatonični vietnamski samuraj, lunatični ekspert za eksploziv, kopaški "muscle"), ki hlinijo, da so praktikanti baročne glasbe.
Jasno, na veliko veselje Big Mame vadijo v kleti, ki pa se kmalu prelevi v začetek tunela proti rečnemu kazinu, polnemu cvenka. Ekspozicija te pompozne noir burleske o vplivu Edgarja A. Poeja na rast moške nemoralnosti in vplivu vere na rast ženske neodvisnosti je neskončna, hja, kot južnjaška tradicija, vsi liki pa so šolsko disfunkcionalni (ja, vsak ima hibo, po kateri ga prepoznate), toda brata Coen, ki sta prvič podpisana kot korežiserja, poskrbita, da to niso le južnjaški stereotipi, ampak karikature južnjaških stereotipov, ki bi lahko iz tedna v teden polnile kak sit-com. TV gledalci bi jih zlahka ločili, pa tudi vedno bi jim bilo jasno, za koga morajo navijati - za tega, ki ljubi gospele in spirituale. Nič, brata Coen hočeta očitno reči le: kdor je kupil soundtrack filma Kdo je tu nor?, je moralen.
ZADRŽAN +
