Dobro jutro, noč

V sedemdesetih je Evropo žgala "vojna proti terorju", ki je bila fina pretveza za razcvet policijske države, zategovanje demokracije, vdiranje v zasebnost, militarizacijo vsakdanjega življenja in vsemogoče "preventivne" doktrine. To, da je terorizem vstal prav v Italiji in Nemčiji, ki sta bili v II. svetovni vojni poraženi, pove vse o travmatični nerazščičenosti evropske preteklosti. No, leta 1977 so bili Andreas Baader, Ulrike Meinhof in Gudrun Ensslin, militantni disidenti, bin Ladni Rdeče armade, ki so se šolali pri palestinski revolucionarni organizaciji al-Fatah in ki so hoteli zrušiti "zahodnonemško fašistično državo" (ne, denacifikacija Nemčije po njihovem ni uspela), mrtvi - v ječi so naredili samomore. Zdelo se jim je, da so prišli do konca in da poti naprej ni.

Za razliko od italijanskih Rdečih brigad, ki so na koncu tunela še vedno videle Revolucijo in "proletarsko pravico", toda ko so rdeči brigadisti leta 1978 ugrabili in po petinpetdesetih dneh usmrtili Alda Mora, predsednika krščanskih demokratov, je bilo konec upanja o krščansko-komunistični koaliciji in solidarizaciji ljudskih množic - točno, množicam se je tak način rušenja fašizma, imperializma in kapitalizma gabil.

In film Dobro jutro, noč, ki je zrevoltiral Italijo, popisuje teh 55 dni, ko Rdečim brigadam ni uspelo vzpostaviti kontakta s proletarskimi množicami - teh 55 dni, ko je Italija živela v negotovosti, napetosti in strahu. Od Italije, ujete v splet politične norosti, korupcije, demokrščanske vladavine, izgubljene demokracije in neofašizacije, v tem polemičnem filmu ostaneta le TV ekran, na katerem se rolajo junaki tedanje italijanske politike (Andreotti, Berlinguer, Cossiga, Craxi, Fanfani, Lama itd.), in predmestna hiša, v katero se z Morom (Roberto Herlitzka) zabarikadirajo trije ugrabitelji, "potomci partizanov", ki jim gospodinji Chiara (Maya Sansa) in ki čakajo na rezultat pogajanj med Rdečimi brigadami in oblastmi.

Nič se ne zgodi, le njihova izoliranost - njihova ločenost od Italije, zunanjega sveta, zgodovine - se stopnjuje, še toliko bolj, ker postane kmalu jasno, da njihove vse bolj konfuzne zahteve ne bodo uslišane (s teroristi se ne bomo pogajali!), da celo sami dvomijo v svoje početje (Chiara se hitro naveže na resigniranega, mučeniškega Mora) in da so tudi sami le ujetniki svoje velike mesijanske fantazije, da je mogoče tok zgodovine spremeniti s političnim atentatom, da je imperialistični kapitalizem tik pred padcem in da zatirane ljudske množice čakajo le še na signal. Nič, ljudske množice so raje počakale na konec osemdesetih, ko sta drug za drugim padla oba - krščanska demokracija in komunizem.

ZA