Umazani ples 2

Ronald Reagan je Ameriko prelevil v orjaško zabavišče - no, plesišče. V osemdesetih se je vsem plesalo. Vsaj tako se je zdelo. Plesni filmi a la Flashdance (1983), Breakdance (1984) in Footloose (1984) so postali orjaški hiti. In res, v filmu Flashdance je bilo še vse okej - mlada, idealistična varilka (Jennifer Beals), ki je hotela postati balerina, je lovila ameriški sen. Kar je bilo logično: reaganomanijo in reaganomiko - med in mleko osemdesetih - je vzela zares. What a Feeling! Toda že v filmu Footloose je mladi plesalec (Kevin Bacon) hotel le svobodo - kot veste, se je iz mesta preselil na podeželje, kjer je nabasal na fundamentalistično, represivno, reaganistično atmosfero, na "drugo" Ameriko, ki je ples strogo prepovedovala. Plesal je lahko le skrivaj. Tri leta kasneje je bilo le še huje - Baby (Jennifer Grey), tipična ameriška najstnica, je odkrila Umazani ples, "drugo" Ameriko, zmes erotike, eksotike, orgiastične anarhije in svobode, ki je bila na voljo le skrivaj. Sam Umazani ples ni ponujal veliko - nekaj starih hitov, nekaj sugestivnih plesnih točk, iniciacijsko zgodbo o "zadnjem poletju" in dva igralca, ki bi lahko mirno rekla: "I'm too old for this shit!" Ne brez razloga, huh - Jennifer Grey, ki je igrala 17-letnico, je bila tedaj stara že 27 let, Patrick Swayze, ki je igral dvajsetletnika, pa je bil star že 35 let.

Toda film je kljub temu postal orjaški hit, velika partija male, žepne firme Vestron, ki je bila srečni, poskočni, evforični otrok reaganističnega dereguliranega "free" podjetništva in ki je kmalu zatem propadla - nič, tudi zanjo je bil trg preveč dereguliran. Da se Umazani ples, samospev Reaganove Amerike, dogaja tik pred atentatom na Kennedyja, ne preseneča - metafora o "dveh Amerikah", ki se borita za dušo nedolžne, naivne Baby, je s tem še bolj očitna. Leto prej, v Vodu smrti, sta se "dve Ameriki" borili za dušo mladega, idealističnega vojaka (Charlie Sheen) - razlika je bila le v tem, da je Vod smrti "umazani ples" preselil v Vietnam, na rob ameriškega Imperija, med Tracks of My Tears. Vod smrti je bil mračna resnica modrookega Umazanega plesa. Zato ne preseneča, da se "umazani ples" tudi zdaj - v času, ko Belo hišo in svet rola mali Bush, Reaganov sequel - preseli na rob ameriškega Imperija: na Kubo.

Umazani ples 2 se dogaja na Kubi - in to leta 1958, tik pred revolucijo in prihodom Fidela Castra. Hja, Umazani ples 2, bolj prequel kot sequel in bolj rimejk kot prequel, se dogaja tik pred veliko tragedijo, tik pred novim Pearl Harborjem - tik preden je Amerika izgubila Kubo! Pepelki je tokrat ime Katey (Romola Garai) - tudi ona ima zoprno, snobovsko sestro, tudi ona ima strogega, uglednega očeta, tudi ona ima ledeno, dolgočasno mater in tudi ona odkrije "drugo" Ameriko, hočem reči, nabaše na "umazanega plesalca"... ee, kubanskega natakarja Javierja (Diego Luna), ki ji kmalu pokaže vse trike latino softcore senzualnosti. In še preden rečete Patrick Swayze, se že pripravljata na veliko božično tekmovanje v latino-ameriških plesih. Ker je Katey moralno sidro filma, pomeni, da ni rasistka - in ker so vsi ostali Američani v tem filmu rasisti, njun ples ne potrebuje prav dosti prepovedanih, soparnih, začinjenih prijemov, da bi izgledal "umazano". Politični nemir, atentati in revolucion, ki grabijo Kubo, njun ples še dodatno "umažejo", tako da izgleda kot seks na nevarnem kraju. In medtem ko plešeta svoj zadnji ples, svojo multikulturno salso, Imperij izgublja kolonijo. Bush bi iz tega potegnil jasen sklep: prevelika solidarnost z "barbari" je smrtno nevarna! Amerika lahko pleše le sama - ni ga čez Time of My Life, ki ga nudi intervencija.

PROTI