Ni me strah

Napovednik za dobri stari film Stand by Me bi zlahka zmontirali tako, da bi izgledal kot napovednik za grozljivko - štirje prijatelji gredo v gozd, kjer najdejo truplo svojega vrstnika. Nekje vmes bi lahko celo dodali, da je film posnet po zgodbi Stephena Kinga, kralja grozljivk.

Napovednik za italijanski nostalgik Ni me strah, posnet po bestsellerju Niccola Ammanitija, je zmontiran tako, kot da gre za grozljivko - v resnici gre le za revizijo filma Stand by Me. Tudi tu skupina otrok leta po razsijani, idilični, bukolični, ruralni preteklosti, tudi tu je poletje, tudi tu si otroci pripovedujejo grozljivke, tudi tu se grejo "igre moči" in tudi tu vsa ta pastoralna nedolžnost čaka na morasto defloracijo in deziluzijo, kar se zgodi, ko delikatni, 10-letni Michele (Giuseppe Cristiano) na žitnem polju, pri zapuščeni kmetiji, odkrije zakamuflirano luknjo, v luknji pa truplo svojega vrstnika, Filippa (Mattia Di Pierro), za katerega se izkaže, da je uklenjen in še vedno živ.

Filippo ni niti "divji otrok" niti Kaspar Hauser, ampak stranski efekt leta 1978 - hja, stranski efekt brezposelnosti, političnih zlorab in ugrabitve Alda Mora. Film se vrti skozi oči otroka, ki ne ve, kaj se dogaja, toda Gabriele Salvatores, režiser tujejezičnega oskarjevca Mediterraneo, je tako neučakan, da prekmalu vemo preveč - več kot otrok, ki ima vse razloge, da ga je strah. Odraščanje je pač grozljivka, ki je ne pozabiš.

ZADRŽAN +