Novo

Ko človek izgubi spomin, dobi seksapil. Nihče ni bolj seksi od amnezika. In Graham (Eduardo Noriega), ki se preživlja s fotokopiranjem, je za bejbe čisti afrodiziak - stalno namreč izgublja spomin. Hja, tako kot glavni junak Mementa vedno znova pozabi, kaj se mu je zgodilo pred desetimi minutami. Šefica to izkorišča - za seks, okej, za izživljanje svojih fantazij, tako da lahko svojo najljubšo, najbolj "umazano" pozo ponavlja v nedogled.

Nemočni, infantilni, enigmatični, vedno znova "nedolžni" Graham itak vse takoj pozabi. Tudi Irene (Anna Mouglalis), njegovi novi kolegici, se zdi "fuk brez preteklosti in brez rutine" ekstremno rajcig, toda bolj ko fukata oz. bolj ko ponavljata isti ritual (zapeljevanje, strast itd.), bolj postaja njun odnos labirinten, intenziven, ludističen in sanjski.

Kdo bolj ljubi - ta, za katerega je fuk vedno nekaj novega, ali ta, ki se spominja vseh detajlov vsakega fuka? Ta, ki uživa v ponavljanju, recikliranju, ali ta, ki uživa v goljufanju, manipuliranju? Ta, ki ljubi kot otrok, ali ta, ki ljubi kot mati? Novo, napol triler (oh, a la Jacques Rivette), napol romantična komedija (ho, a la Jean-Claude Brisseau), lepo pokaže, da seksa in ljubezni ni brez ponavljanja in manipuliranja - in da je spomin le v napoto. Zadošča en, ki se spominja za oba.

ZA