8. 8. 2004 | Mladina 31 | Kultura | Film
Spider-Man 2
Reševanje sveta je pogubno. Kdor reši svet, ob tem tudi hudo zboli. Spomnite se le generalov - ko dobijo vojno, se jih skušajo čimprej znebiti. S svojo supermansko vsemogočnostjo so za normalni, povojni svet preveč nevarni. Tak je bil recimo general Patton - zmagovanje ga je prelevilo v pacienta... ee, shizofrenika. Kot je trdil, je bil v prejšnjih življenjih Ksenofon, Aleksander, Scipio, Napoleon, Lee, Grant, Hanibal, Cezar, Karel Veliki, Richard, Gustavus, Tourraine, Frederick, Hindenburg, Allenby, Foch in Pershing. Ergo: Patton je bil Patton in obenem Napoleon. Ali pa Hanibal. Oh, ali pa Karel Veliki, Pershing ali Lee. Odvisno pač od dneva. In ko je bilo II. svetovne vojne konec, so njegovi nadrejeni razmišljali le še o tem, kako naj se ga znebijo, pa jih je na srečo prehitel - znebil se je samega sebe. Nehote, se razume - v prometni nesreči. General Patton je izgledal zelo stripovsko. Hočem reči, tudi stripovski junaki izgledajo kot hudi bolniki... ee, shizofreniki. Po eni strani živijo civilno življenje, polno negotovosti, asocialnosti in nevroz - po drugi strani pa šušmarijo kot maskirani vsemogočni superjunaki. Jasno, vedno so v kostumu s svojo inicialko. Recimo: supermanu na kondomskem dresu piše S. Saj veste, za vsak primer - da ga osebje v umobolnici lažje loči od ostalih superjunakov. Stripovski junaki predstavljajo šolski primer shizofrenije. Ni čudno - nenehno rešujejo svet. Kot generali. In vedno so - tako kot generali - prepričani, da ločijo med Dobrim in Zlim. Hja, tudi od tega se slej ko prej zboli. In Peter Parker (Tobey Maguire) je natanko tak - tipični stripovski, pop melanholični shizo. Okrog hodi v dveh kosih - po eni strani je asocialni, negotovi, nerodni, skrajno introvertirani civilist, po drugi strani pa šušmari kot supermanski pajek, kot vsemogočni superjunak, ki izgleda tako, kot da se oblači v kondomatu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
8. 8. 2004 | Mladina 31 | Kultura | Film
Reševanje sveta je pogubno. Kdor reši svet, ob tem tudi hudo zboli. Spomnite se le generalov - ko dobijo vojno, se jih skušajo čimprej znebiti. S svojo supermansko vsemogočnostjo so za normalni, povojni svet preveč nevarni. Tak je bil recimo general Patton - zmagovanje ga je prelevilo v pacienta... ee, shizofrenika. Kot je trdil, je bil v prejšnjih življenjih Ksenofon, Aleksander, Scipio, Napoleon, Lee, Grant, Hanibal, Cezar, Karel Veliki, Richard, Gustavus, Tourraine, Frederick, Hindenburg, Allenby, Foch in Pershing. Ergo: Patton je bil Patton in obenem Napoleon. Ali pa Hanibal. Oh, ali pa Karel Veliki, Pershing ali Lee. Odvisno pač od dneva. In ko je bilo II. svetovne vojne konec, so njegovi nadrejeni razmišljali le še o tem, kako naj se ga znebijo, pa jih je na srečo prehitel - znebil se je samega sebe. Nehote, se razume - v prometni nesreči. General Patton je izgledal zelo stripovsko. Hočem reči, tudi stripovski junaki izgledajo kot hudi bolniki... ee, shizofreniki. Po eni strani živijo civilno življenje, polno negotovosti, asocialnosti in nevroz - po drugi strani pa šušmarijo kot maskirani vsemogočni superjunaki. Jasno, vedno so v kostumu s svojo inicialko. Recimo: supermanu na kondomskem dresu piše S. Saj veste, za vsak primer - da ga osebje v umobolnici lažje loči od ostalih superjunakov. Stripovski junaki predstavljajo šolski primer shizofrenije. Ni čudno - nenehno rešujejo svet. Kot generali. In vedno so - tako kot generali - prepričani, da ločijo med Dobrim in Zlim. Hja, tudi od tega se slej ko prej zboli. In Peter Parker (Tobey Maguire) je natanko tak - tipični stripovski, pop melanholični shizo. Okrog hodi v dveh kosih - po eni strani je asocialni, negotovi, nerodni, skrajno introvertirani civilist, po drugi strani pa šušmari kot supermanski pajek, kot vsemogočni superjunak, ki izgleda tako, kot da se oblači v kondomatu.
Toda zdaj, v Spider-Manu 2, zdvomi vase in v uporabo svoje tajne, nadnaravne moči. Specifično: v glavi mu odmeva stričevo svarilo, da "z veliko silo pride velika odgovornost", zaradi svoje nekontrolirane sile izgublja punco (Kirsten Dunst), ki ima raje astronavta, teta, s katero živi, je vse bolj obubožana, mučijo ga tesnoba, osamljenost občutek krivde, njegov najboljši prijatelj Harry (James Franco) je jezen, ker mu je v prejšnji epizodi ubil očeta, mediji ga razglašajo za "grožnjo". Peter, ki hoče živeti tako kot vsi normalni ljudje, gre vase - in to agonično. Ni kaj, stalno reševanje New Yorka in non-stop manihejsko ločevanje Dobrega od Zla sta pustila globoke sledi. Spider-Man, produkt radioaktivne okužbe, je videti kot biokemično orožje, ki razmišlja o sebi. Kot orožje za množično uničevanje, ki skuša v tem, kar počne, najti smisel. Na nebotične stene se vrne šele, ko začne New York terorizirati genialni znanstvenik dr. Otto Octavius (Alfred Molina), ki ga spodleteli eksperiment prelevi v noro, brezvestno, morilsko, malopridno, bionično megapošast - jasno, njun duel izgleda kot duel dveh orožij za množično uničevanje. In težko je reči, kdo je bolj kontroliran in odgovoren, navsezadnje, Spider-Man je le popolna satirična alegorija pubertetnika, ki na lepem odkrije novo fazo v svojem biološkem razvoju - erekcijo in masturbiranje.
ZADRŽAN +
