13. 8. 2004 | Mladina 32 | Kultura | Film
Japonska zgodba
Japanese Story, 2003
Po 11. septembru so v obtok bušnile mnoge nove fraze... ee, novi "ključi" do sveta. Del tega krasnega novoreka je postal tudi izraz "spopad civilizacij", ki so ga z največjim veseljem pograbili bušiji in drugi neokonzervativni jastrebi. Ja, Biblija tega novega geopolitičnega mindseta je postala knjiga Spopad civilizacij, ki jo je - na osnovi svojega istoimenskega članka, objavljenega leta 1993 v reviji Foreign Affairs - napisal harvardski profesor Samuel P. Huntington. Le zakaj ne? Tu so lahko izvedeli, da je osrednja in najbolj nevarna razsežnost nove globalne politike konflikt med skupinami različnih civilizacij... da so se po koncu hladne vojne zamenjale identitete nacij in simboli teh nacij... da se je globalna politika preoblikovala in razmejila na osnovi kulturnih mej... da ljudi ne definirajo več ideološke, politične in ekonomske razlike, ampak kulturne razlike (kulturna dediščina, zgodovina, religija, jezik, vrednote, običaji, inštitucije ipd.)... da politika ni več le ta, ki definira njihove ekonomske interese, ampak tudi ta, ki definira njihovo identiteto... da ljudje, ki iščejo novo identiteto in ki na novo "izumljajo" svojo etnično pripadnost, nujno potrebujejo sovražnika... da so kulturne identitete postale civilizacijske identitete... da te identitete določajo globalno politiko... da je ideološke evolucije oz. vojne idej konec in da se začenja vojna kultur... in da se civilizacije s skupnimi kulturnimi afinitetami povezujejo in združujejo, kar vodi v civilizacijski spopad med zahodom in vzhodom, krščanstvom in islamom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
13. 8. 2004 | Mladina 32 | Kultura | Film
Po 11. septembru so v obtok bušnile mnoge nove fraze... ee, novi "ključi" do sveta. Del tega krasnega novoreka je postal tudi izraz "spopad civilizacij", ki so ga z največjim veseljem pograbili bušiji in drugi neokonzervativni jastrebi. Ja, Biblija tega novega geopolitičnega mindseta je postala knjiga Spopad civilizacij, ki jo je - na osnovi svojega istoimenskega članka, objavljenega leta 1993 v reviji Foreign Affairs - napisal harvardski profesor Samuel P. Huntington. Le zakaj ne? Tu so lahko izvedeli, da je osrednja in najbolj nevarna razsežnost nove globalne politike konflikt med skupinami različnih civilizacij... da so se po koncu hladne vojne zamenjale identitete nacij in simboli teh nacij... da se je globalna politika preoblikovala in razmejila na osnovi kulturnih mej... da ljudi ne definirajo več ideološke, politične in ekonomske razlike, ampak kulturne razlike (kulturna dediščina, zgodovina, religija, jezik, vrednote, običaji, inštitucije ipd.)... da politika ni več le ta, ki definira njihove ekonomske interese, ampak tudi ta, ki definira njihovo identiteto... da ljudje, ki iščejo novo identiteto in ki na novo "izumljajo" svojo etnično pripadnost, nujno potrebujejo sovražnika... da so kulturne identitete postale civilizacijske identitete... da te identitete določajo globalno politiko... da je ideološke evolucije oz. vojne idej konec in da se začenja vojna kultur... in da se civilizacije s skupnimi kulturnimi afinitetami povezujejo in združujejo, kar vodi v civilizacijski spopad med zahodom in vzhodom, krščanstvom in islamom.
"V tem novem svetu je lokalna politika politika etničnosti, globalna politika pa politika civilizacij. Rivalstvo med velesilami zamenja spopad civilizacij." Jasno, Huntington je tudi poudaril, da se moč seli z Zahoda na Vzhod, v "nezahodne civilizacije", in da je preživetje Zahoda odvisno od Američanov - če bodo reafirmirali svojo zahodno identiteto, bo Zahod preživel, v nasprotnem primeru pa bo propadel. Temu, da razlik v svetu ne dela več ekonomija, ampak le še kultura, so nasedli mnogi. Tudi mnogi filmi - ne nujno ameriški. Bolje rečeno - še zlasti neameriški. Saj veste, art filmi, v katerih se nenadoma srečata tujca, recimo Nemec in Poljak, Rus in Italijan ali pa Kitajec in Francoz. Nenadoma? Ja, drug v drugem vidita odkritje - odkritje nove kulture, nove civilizacije. Vsaj tak vtis vedno ustvarjajo ti filmi. V avstralskem filmu Japonska zgodba se nenadoma srečata Avstralka in Japonec. Neka avstralska firma namreč svojo uslužbenko (Toni Collette), sicer geologinjo, dodeli japonskemu poslovnežu (Gotaro Cunašima). Ne za play-girl, se razume, ampak za vodičko po zahodni, puščavski Avstraliji - njegov oče, petični investitor, je poslovni partner njene firme.
Do "spopada civilizacij" je le korak: Japonec, stereotipno zadržan in aroganten, od žensk pričakuje, da so uslužne, ugodljive, pokorne, Avstralka pa ni taka. Bejba je neodvisna, agresivna. Auč! Vidite - kulturne razlike. Da bo med njima romantično kliknilo, ni nobenega dvoma, toda najprej morata skozi Huntingtonov purgatorij, hočem reči - najprej si morata priznati, da sta le kulturni identiteti. In katera lokacija je najprimernejša za odkrivanje kulturnih, civilizacijskih razlik? Točno, puščava. Tu imata mir. Sploh pa, puščava je polna nevarnih pasti, ki kulturne razlike in kulturne nesporazume - v tem filmu izgledajo kot kozmični vici - le še poudarijo, izkristalizirajo, naelektrijo. In katera forma je najprimernejša za odkrivanje kulturnih razlik? Točno, potovanje, road-movie. Ne brez razloga. Road-movie je že po definiciji dvoje - forma eksistencialnega, odisejskega samoiskanja in turizma, ki vse vedno zreducira na kulturo. In da bi od njiju res ostale le kulturne razlike, v puščavi obtičita. Sama, daleč od civilizacije, dehidrirana, sestradana, agonična, lakonična, zjebana ujetnika puščavske vojne kultur - rent-a-car pač crkne. Oba sta v puščavi poslovno, zaradi ekonomskih interesov (kot Bush v Iraku), toda film ju izriše kot kolekciji kulturnih posebnosti. Japonska zgodba sicer namiguje, da je vrnitev v civilizacijo po vsem tem nemogoča, kar je seveda le pesek v oči - puščava, prizorišče vojne kultur, je vrelec civilizacije.
ZADRŽAN
