Kralj Arthur

Filmi skušajo običajno demitizirati kako osebo, ki so jo uradna zgodovina, uradna kultura in popkultura obtežile s toliko miti, da le še komaj hodi. Kralj Arthur pa skuša demitizirati legendo, ki je bila vedno le legenda, le mit - in nič več. Bolje rečeno, demitizirati skuša mit, ki mu itak nismo nikoli verjeli. Kar pomeni, da boste v temle epskem, tipično bruckheimerjevskem popkornu nekatere reči zaman iskali, recimo famozni menage-a-trois (Arthur, Guinevere, Lancelot), Sveti gral, Camelot in Avalon - hej, še celo Merlin je le gverilski rovtar brez čarovniških sposobnosti. Film hoče od legende obdržati le tisto, kar je "avtentično". Antoine Fuqua, režiser odličnega Dneva za trening, po eni strani naredi vse, da ne bi bil magičen, po drugi strani pa nas skuša prepričati, da lahko Guinevere (Keira Knightley), ki je nekaj let preždela uklenjena v grajski temnici, že v nekaj urah mutira v najbolj seksi bejbo zgodnjega srednjega veka - s snežno belimi zobmi, bajnimi bicepsi, depiliranimi okončinami, nenadjebljivo mečevalsko tehniko in pravilnim akcentom.

Če kdo, potem je prav ta bejba - prva feministka v zgodovini sveta - potrebna hude demitizacije. Toda ne: iz kome kot Xena švigne naravnost med razsvetljenega Arthurja (Clive Owen) in njegove viteze (Lancelot, Tristan, Gawain, Galahad, Bors itd.), atletske, stoične, stahanovske heavy-metal gladiatorje, ki jim rimski imperij, v njihovih očeh celih 15 let pojem demokracije, civiliziranosti, socialne pravičnosti in strpnosti, naloži še zadnjo, hja, samomorilsko misijo - pred saksonsko drhaljo morajo rešiti ugledno rimsko družino. To, da šele po petnajstih letih zaznajo aroganco Imperija, jih prelevi v arheološki show na ledu, ki bi ga Monty Pythoni zlahka prevrnili v parodijo Antoinovih Sončevih solz.

ZADRŽAN