11. 9. 2004 | Mladina 36 | Kultura | Film
Stepfordske ženske
The Stepford Wives, 2004
Oprah Winfrey vsak dan rola show, ki ženskam pod krinko prebujanja samozavesti in neodvisnosti ponuja recept za brezkonfliktno odvisnost. Oprah namreč stalno dopoveduje, da niso le gospodinje, da niso le podaljški multipraktika in da so več, kot v njih vidijo moški, toda ta telenovelistična "ženska revolucija" je le filanje baterij, ki žensk ne spreminja v feministke, ampak jih le uči pravilnih reakcij. Saj veste, včasih fušajo, pa jih je treba malce naštelati - tako kot robota v filmu A.I.. V showu, ki ga fura Oprah, so ženske videti kot roboti, ki so prišli na štelanje. In film Stepfordske ženske, nova ekranizacija paranoičnega trilerja, ki ga je leta 1972 objavil Ira Levin, izgleda kot parodija te winfreyjevske "ženske revolucije". Od kičaste ženske romance z gospodinjskimi pripomočki, ki jo prikazujejo satirične retro vinjete v najavni špici, do trenutka, ko na oder stopi Joanna Eberhart (Nicole Kidman), ljudožerska producentka reality showov, ki promovirajo "spolni izziv", "ravnovesje sil" in "žensko revolucijo" (Imam se lahko bolje!), je tu le korak.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
11. 9. 2004 | Mladina 36 | Kultura | Film
Oprah Winfrey vsak dan rola show, ki ženskam pod krinko prebujanja samozavesti in neodvisnosti ponuja recept za brezkonfliktno odvisnost. Oprah namreč stalno dopoveduje, da niso le gospodinje, da niso le podaljški multipraktika in da so več, kot v njih vidijo moški, toda ta telenovelistična "ženska revolucija" je le filanje baterij, ki žensk ne spreminja v feministke, ampak jih le uči pravilnih reakcij. Saj veste, včasih fušajo, pa jih je treba malce naštelati - tako kot robota v filmu A.I.. V showu, ki ga fura Oprah, so ženske videti kot roboti, ki so prišli na štelanje. In film Stepfordske ženske, nova ekranizacija paranoičnega trilerja, ki ga je leta 1972 objavil Ira Levin, izgleda kot parodija te winfreyjevske "ženske revolucije". Od kičaste ženske romance z gospodinjskimi pripomočki, ki jo prikazujejo satirične retro vinjete v najavni špici, do trenutka, ko na oder stopi Joanna Eberhart (Nicole Kidman), ljudožerska producentka reality showov, ki promovirajo "spolni izziv", "ravnovesje sil" in "žensko revolucijo" (Imam se lahko bolje!), je tu le korak.
A tudi do blaznosti je le korak: iz publike nenadoma vstane moški, ki mu je tak show odtujil ženo, in oznani, da ima idejo za nov reality show - Pobijmo ženske! Nakar začne streljati. In Joanna, ki jo TV mreža v izogib tožbam in cirkusu odpusti, se z družino znajde na poti v novo življenje, ki naj bi odpravilo posledice njenega živčnega zloma - v idilično, kičasto, artificielno, nestresno, ograjeno, disneylandsko mestece po imenu Stepford (Connecticut), kjer pa se dogaja nekaj "čudnega". Ženske so videti le kot lutke, igračke, marionete, le kot suženjski aranžmaji Marthe Stewart - kot idealni, perfektni, plastični, srečni, robotski podaljški svojih šovinističnih, seksističnih, klubskih mož. Ni ukaza, ki ga ne bi ubogale. So take zato, ker niso gledale showov, ki jih je pakirala Joanna? Ali pa so take prav zato, ker so jih gledale? No, ker sta zaplet in "šokantni" razplet tega Levinovega trilerja že obče znana (izraz "Stepford Wife" je pač del folklore), so sklenili, da bodo vse skupaj spakirali v karikaturo, ki pa ima žal le toliko zob kot Oprah Winfrey Show. Tako politično korektnega filma zlepa ne boste našli - Stepfordske ženske namreč parodirajo tako patriarhat, ki udomačuje ženske, kot feminizem, ki ženske vidi kot nove, "tajne" moške, toda na koncu je pred nami le božanje sveta, v katerem se vsi ljudje rodijo enako odvisni.
ZADRŽAN
