Hellboy

Hitlerju leta 1944 kaže že tako slabo, da na pomoč pokliče Pekel. Njegovi fantje tako na Škotskem - ob asistenci norega meniha Rasputina (Karel Roden) - uprizorijo satanistično sturm-und-drang mašo, ki naj bi odprla vrata Pekla, sprostila darth-vaderske sile, apokaliptično uničila svet in Tretjemu rajhu v fotofinišu prinesla zlato medaljo. Okej, vrata se za hip ali dva res odprejo, toda ven cepne le Hellboy, ljubki, simpatični, rdečkasti, vražji, nič kaj wagnerjanski častilec kaosa s kamnito roko, ki se leta kasneje - s stasom in glasom Rona Perlmana - preživlja kot tajni agent, bolje rečeno, kot Fox Mulder skrivnostne vladne divizije, ki preganja paranormalne in okultne aspekte podzemlja.

Da jih šteje že več kot 60, ga ne moti niti ne žalosti - Hellboy pač ohrani vitalnost, entuziazem in infantilnost, tako da je fina protiutež svoji pirokinetični sodelavki (Selma Blair), ki izgleda kot depresivno orožje za množično uničevanje, in svojemu telepatskemu sodelavcu, človeku-ribi (Doug Jones + David Hyde Pierce), ki tale ekstatični neogotski menage-a-trois prelevi v zaveznico Mož X. Bolj kot Dosjejev X. Hellboy, protistrup za nemrtvega Rasputina, kung-fu nacije in druge nočne pošasti, ki ve, da ne sodi v ta svet, je stripovski junak, toda ne iščite ga na isti ulici kot Batmana ali pa Supermana. Malce potegne na Bladea 2, le da je bolj sarkastičen. In bolj romantičen. Oh, pa tudi fast-food in cigare ima raje kot kri.

Guillermo del Toro, mehiški režiser, ki nam je dal nekaj finih, elegantnih šokerjev (Cronos, Mimik, Hudičeva hrbtenica), zna demonu vdahniti tragični spin. Ne brez razloga - Hellboy je nočna pošast, ki se bori proti svoji lastni naciji. Ker hoče biti normalen. Ker hoče odrasti. Kot vsi stripovski najstniki.

ZA