Vrnitev

Oče (Konstantin Lavronenko) se po dvanajstih letih nenadoma vrne domov, v malo mesto. Jasno ni niti, kako mu je ime, niti, kje je bil, jasno je le, da ga žena in oba sinova, 12-letni Vanja (Ivan Dobronravov) in 15-letni Andrej (Vladimir Garin), niso ravno pričakovali, kaj šele nestrpno čakali.

Oče govori malo, toda zahteva spoštovanje - in v družini zlahka spet prevzame oblast. Kot nekoč. Ko govori, drugi molčijo - in ker tudi sam v glavnem molči, drugi molčijo, tudi ko molči. Igre moči se začnejo in končajo pri njegovi tišini, pri njegovi avtoritarni antisocialnosti, pri njegovi nekomunikativnosti, pri njegovi domačni tujosti.

Ker pa se hoče s sinovoma malce zbližati, ju odpelje na potovanje, ki hitro mutira v mučno, pogosto brutalno preizkušanje njune "možatosti", njune odpornosti, njunega smisla za preživetje in njunega razpuščenega, nezaupljivega odnosa do avtoritete - hja, oče ju ne skuša le formirati, ampak tudi reformirati. Ne le vzgojiti, ampak tudi prevzgojiti.

Film Vrnitev, dobitnik beneškega Zlatega leva in nominiranec za tujejezičnega Oskarja, je napet kot triler, tragičen kot Ojdip, stiliziran kot odmev Andreja Tarkovskega, klavstrofobičen kot nož v vodi, nostalgičen kot komunist brez partije in bibličen kot propad komunizma - in seveda, težko boste našli bolj morast film o strahu pred vrnitvijo stare partijske oblasti.

ZA +