Semenj ničevosti

Becky Sharp (Reese Witherspoon), glavna junakinja kostumiade Semenj ničevosti, posnete po sloviti, tako rekoč pregovorni klasiki Williama Makepeacea Thackeraya, v lajf na začetku 19. stoletja krene z družbenega dna. Becky, hči obubožanega slikarja, je outsiderka, ki pa sklene, da se bo dvignila, pa naj stane, kar hoče. In res, v času "napoleonskih vojn" vse podredi preboju na socialni vrh, v srce britanskega snobovstva, prestižnosti, izumetničenosti, privilegirane elegance, frustriranosti, glorije, fame in dekadentne zakompleksanosti - poroči se visoko, s sinom svojega delodajalca, flirta še višje, zapeljuje vse po vrsti, fuka na vse konce, celo zanosi z naklepom, spoprijatelji se s pravo, avtentično aristokratinjo, zrine se med gospode, plemiče in mecene. Oh, in če je treba, se šlepa na pozabljeni talent svojega očeta. Ni manipulacije, ki bi ji bila tuja. Ni zarote, ki bi ji bila odveč. In ni pompa, ki bi se ji upiral.

Mira Nair, ki je hotela po Monsunski svatbi svoj smisel za bogate kostume, razkošno scenografijo in pikantne like testirati še na Britaniji 19. stoletja, ni posnela vseh strani Thackerayeve klasike, toda to je še najmanj, kar ji lahko očitamo - problem je v tem, da v oportunistični, arogantni, hinavski, pohlepni bejbi, ki se na socialni lestvici dramatično povzpne in potem dramatično propade, vidi neke sorte mučenico. To bi Thackeray težko požrl. Bolje rečeno, Thackeray tega zagotovo ne bi požrl. Da bi v bejbi, ki hoče izigrati družbo, videl "žrtev" družbe, ne bi prišlo v poštev.

Do aristokratskih ritualov, do snobovstva, do izumetničenosti, do zgornjih razredov in do razrednega sistema je imel prehudo in preveč sarkastično distanco. Če je videl aristokrata, ki se spotakne, mu ni ravno počilo srce, navsezadnje, naslovni izraz Vanity je povzel po mestu Vanity, ki je v 17. stoletju nastopalo v popularni alegoriji Pilgrim's Progress in v katerem lahko kupiš socialni status, čast, spoštovanje, titule in razredno zavest. Bil ni niti moralist niti humanist, prej narobe, njegov Semenj ničevosti dokazuje, da je imel vse razloge, da je bil mizantrop. Do svojih akterjev ni gojil nobenih simpatij. Svojega romana ni zaman podnaslovil: Roman brez junaka. Mira Nair je roman brez junaka predelala v film z junakijo. Sporočilo je jasno: Becky tega, kar počne, ne počne zato, ker je tako skorumpirana ali pa tako strupena, ampak zato, ker je tako nadarjena. In pragmatična. Ne, Thackeray ni imel pojma, da je napisal le scenarij za soap-opero.

ZADRŽAN