Bridget Jones - Na robu pameti

Bridget Jones - The Edge of Reason, 2004

V filmu Bridget Jones - Na robu pameti je - tako kot v Dnevniku Bridget Jones - veliko pecanja, rajcanja in cominga ("I'm coming"... "He's coming"... "I need to come" ipd.), toda vse to seksualno eksperimentiranje je retardirano, predpotopno, pod nivojem dobre stare Emmanuelle. Šur, Bridget Jones (Renee Zellweger), še vedno TV reporterka, ni Emmanuelle, toda kljub temu jo pošljejo v novo in staro metropolo svobodnega in povsem necenzuriranega erosa - na Tajsko. In dobro veste, kateri kliše najbolj muči tiste, ki potujejo na Tajsko - strah, da jim bo kdo v prtljago podtaknil mamila, tako da bodo pristali v arestu, ki na Tajskem ni ravno karaoke bar. Uganili ste: Bridget Jones se zgodi natanko to. Podtaknejo ji kokain in pristane v zloglasnem tajskem arestu, ki pa ni "polnočni ekspres", ampak - huh! - karaoke bar. Ne sicer dobesedno, toda še preden rečete Wayne's World, Bridget in arestantke že natepavajo vižo Like a Virgin (oh, ne le zato, ker je Jim Broadbent, ki igra njenega očeta, to vižo pel v filmu Moulin Rouge), ki je kakopak razlog za takojšnjo amnestijo. In dobro veste, kateri kliše najbolj muči moške, ki potujejo na Tajsko - strah, da se bo izkazalo, da je punčka, ki jo natepavajo, v resnici fantek. Bilo bi prehudo, če bi se to zgodilo Bridget Jones, zato se to zgodi Danielu (Hugh Grantu), njenemu infantilnemu eks šefu in eks ljubimcu, ki je zdaj voditelj turističnega TV showa in ki izgleda tako, kot da je celo življenje igral Hugha Granta. Tip je spet v igri. Bridget se je namreč ravno razhodila z Markom Darcyjem (Colin Firth), "bogom seksa" in snobovskim specialistom za človekove pravice, ki izgleda tako, kot da je celo življenje bral Jane Austen. Bridget, karikatura mučenice, ki hlepi po postu ( = po trdi, patriarhalni roki), je tako spet histerično ujeta med dva moška, ki jo izmenično privlačita in odbijata, bolje rečeno, spet je ujeta med dva svetopisemska lika, med junaka Stare zaveze (Daniel) in junaka Nove zaveze (Mark), ki nanjo pritiskata kot križ.

Skratka, vse, kar se ji zgodi, je čisti deja-vu. Njena zgodba se ne vrti naprej, ampak nazaj. Nič, kar se ji je zgodilo v Dnevniku Bridget Jones, ki se dogaja nekaj mesecev prej, je ni mentalno premaknilo. In vendar se ima za "zrelo, profesionalno, sofististicirano žensko", še več - film jo prikazuje kot tipično moderno žensko. Kar je seveda absurdno, še zlasti če pomislite, da je Bridget videti kot ženska iz petdesetih... ee, kot garažna verzija Marilyn Monroe - naivna, nevrotična, infantilna in negotova, brez samospoštovanja in samozavesti, vedno odprta za poniževanje in samoponiževanje, povsem odvisna od stalnega zagotavljanja, da je "boginja seksa" (in "najboljša fukačica"), in prepričana, da žensko seks pripelje dlje kot reportersko delo. In kaj je najbolj absurdno? To, da se čuti tako superiorno, ko se v arestu znajde med Tajkami, s katerimi moški ravnajo predpotopno.

PROTI