Grazijin otok

Sublimni mediteranski otoček Lampedusa je za lokalno mularijo, ki se prepušča breskrbnim norčijam, malim otroškim vojnam, naivnemu sadizmu in večnemu poletju v školjki, najboljši izmed vseh svetov. Za odraslo prebivalstvo, ki že stoletja živi od rib, božjih postav, tradicije in patriarhalnega reda, je Lampedusa edini možni svet. Tudi za turiste bi bil raj - toda le pod pogojem, da jim tam, bogu za hrbtom, ne bi bilo treba ostati do smrti. Grazia (Valeria Golino), žena in zelo zaščitniška mati treh otrok, izgleda kot turistka, ki ji ni uspelo zbežati (okej, kot Ingrid Bergman na Stromboliju).

Zato je zbežala v nonkonformizem - Grazia je seksi, delikatna in zapeljiva, toda divja, nemirna, manična, povsem neinhibirana in predvsem nepredvidljiva, edina disidentka na otoku. Ko svoje sinove na vespi odpelje na obalo, jih objema tako, kot običajno punca objema svojega fanta - in ko se pred njimi sleče, dih zastane celo ribam. Včasih dobi napad. Včasih spusti vse otoške pse. Domačinom se zdi, da je nora, zato njenemu možu, non-stop ribiču, celo svetujejo, da naj jo pošlje v Milano, kjer jo bodo pozdravili. Grazia pač ogroža tradicijo in patriarhalni red - preveč je osvobojena, preveč evforična, preveč transgresivna. In preveč ženstvena. Grazijin otok je neorealistični film o ženski, ki je alergična na patriarhat - in tradicijo. O ženski, ki od patriarhata zboli.

(Grazio častita ljubljanski Dvor & mariborski Udarnik)

ZA