Dvojčici

Tale nizozemski film je poln odlikovanj: prvič, posnet je po bestsellerju Tesse de Loo, ki so ga menda prebrali vsi Nizozemci, in drugič, nominiran je bil za tujejezičnega Oskarja. Toda cesar je gol - film namreč ne stori nič drugega kot to, da se pofočka na vse najbolj zlizane, upehane in dehidrirane klišeje o dvojčicah. Na začetku je kakopak nasilna ločitev dvojčic: 6-letni dvojčici Anno in Lotte po smrti staršev ločijo, tako da ena ostane pri kmečkih sorodnikih v Nemčiji, druga pa pristane pri petičnih sorodnikih na Nizozemskem.

Tipično: fizičnih kontaktov nimata več. Še bolj tipično: kruti strici in zlobne tete naredijo vse, da se dvojčici ne bi več videli - in da ne bi imeli kontaktov. Celo njuno korespondenco raje skrijejo. In povsem tipično: ker imajo dvojčice "šesti čut", sta Anna (Nadja Uhl) in Lotte (Thekla Reuten) v non-stop telepatskem kontaktu. Saj veste, če je eni hudo, je hudo tudi drugi. Če trpi ena, trpi tudi druga. In če eni zadiši po seksu, zadiši tudi drugi. Le o nacizmu se ne strinjata - Anni so nacisti simpatični, Lotte pa antipatični, ker so ji speljali fanta. Točno, odpeljali so ga v lager smrti. Film Dvojčici je banalni evropuding - da bi izgledal bolj tehtno, resno in zrelo, na pomoč pokliče lager smrti, kar je seveda nezrelo, neresno in poceni.

PROTI