Zboristi

Je kaj bolj predvidljivega od filmov, v katerih v mesto pride nov trener, prevzame povsem razsuto šolsko ekipo, jo zmotivira, napumpa, poenoti in spremeni v šampionski material, zrel za Super Bowl? Oja - filmi, v katerih na šolo pride nov učitelj, prevzame povsem razsut razred, ga zmotivira, napumpa, poenoti in spremeni v kandidata za prvega kolektivnega Nobelovca. In kot veste, obstaja tudi podžanr tega inspirativnega “triumfa volje” žanra - razred, ki ne premore niti enotnosti niti motivacije, prevzame glasbeni učitelj, ki pokaže, da je glasba zadnji odcep pred srečo, spravo in blaženostjo. Še več - da celo sreča, sprava in blaženost, vključno s kompletno umetnostjo, stremijo h glasbi.

Spomnite se le na Hollandov opus. Ali pa na francosko Kletko s slavčki, ki jo je leta 1944 posnel Jean Dreville in v kateri je učitelj neozdravljive delinkvente navdušil in umiril z glasbo - ja, barabe je spremenil v zbor. Zboristi sicer dišijo po Hollandovem opusu, Nevarnih srcih, Društvu mrtvih pesnikov in trumi sodobnih “inspirativnih” lean-on-me melodram, toda v resnici so prav rimejk Kletke s slavčki, le da se ne odvrtijo med II. svetovno vojno, ampak po njej, leta 1949. Film je kakopak na avtopilotu: v podeželski internat, ki jo vodi rigidni, brutalni ravnatelj (Francois Berleand) in v katerem mrgoli problematične mularije (okej, dodajte še nekaj Oliverjev Twistov), pride novi učitelj, Clement Mathieu (Gerard Jugnot), nesojeni wunderkind, galski remix gospoda Chipsa in Patcha Adamsa, ki vse te disfunkcionalne otroke najprej navduši s svojo šarmantno nevsiljivostjo, pravljično strpnostjo in magično permisivnostjo, potem pa še z glasbo. Kar niti ni težko, pa ne zato, ker je glasba strup za cinizem in represijo, ampak zato, ker ima prav najbolj problematičen huligan (Jean-Baptiste Maunier) najbolj angelski glas. Farinelli - il castrato.

ZADRŽAN