Aleksander

Oliver Stone je hotel, da bi bil njegov epos o Aleksandru Makedonskem (Colin Farrell), “najbolj svobodnem človeku, kar jih je kdaj živelo”, blond sinu zapitega kralja (Val Kilmer) in posesivne kraljice (Angelina Jolie), ki zelo vleče na avtoritativno, incestuozno, zarotniško Meryl Streep iz Mandžurskega kandidata, čim bolj avtentičen, zato ne preseneča, da je Aleks videti zdaj kot Hamlet, zdaj kot Ojdip, zdaj kot Klavdij, zdaj kot Jim Morrison, zdaj kot Richard Nixon, zdaj kot JFK in zdaj kot Charlie Sheen v Vodu smrti - Aleksandrovi soldati se v indijski hosti znajdejo tako slabo kot ameriški v vietnamski džungli. Za slone so porcelan.

Aleksander, filmos o antičnem imperialistu, ki je hotel svet - “barbarsko” Perzijo, ki je vključevala tudi Irak - redizajnirati po svoji podobi in pomnožiti število Aleksandrij, je lepo kostumirani, že kar kičasti rezime vseh Stoneovih obsesij - rezime vizionarskega megalomana in mitomana, obsedenega s svojo imperialno oblastjo, ničejansko voljo-do-moči in bombastičnimi samoslepilnimi ambicijami. Stone v imenu avtentičnosti ne skriva, da je bil Aleksander gej - in da je bila fluidna spolna identiteta njegovo orožje. Kot pravi njegov učitelj Aristotel: “Le ljubezen med moškimi nas lahko povzdigne!” Jasno, v tej luči imajo vsa objemanja, vsa ravsanja, vsi brainstormingi in vse srhljive bitke, tudi tista pri Gaugameli, kjer je 40.000 Makedoncev soočil z 250.000 Perzijci, povsem drugačen - hja, homoerotičen - podton. In če nič drugega, potem je dosežek že to, da je uspelo Stoneu prislovično homofobični Hollywood premamiti, da mu je dovolil posneti 155-milijonski spektakel o junaškem geju in zatonu Imperija. “Sen nas je izčrpal,” dahne Ptolomej (Anthony Hopkins), narator tega filma.

ZA