Zadeta modela

Zadnja leta smo videli kopico komedij s hudimi prebavnimi motnjami - filmov, v katerih kar mrgoli urbanih junakov, ki razmišljajo kot predmestno stranišče. Podnaslov vseh teh analnih komedij bi se lahko glasil: Če bi stranišče lahko govorilo! Tudi komedija Zadeta modela ne skriva, da je stranišče temelj družbe (in prizorišče top igre po imenu “Battleshits”), toda na srečo ne čuti ravno pretirane potrebe po glorifikaciji stranišča, ki mu prihaja ob pogledu na prebavno komedijo belih riti. Harold (John Cho) in Kumar (Kal Penn), dolgoletna cimra, Cheech & Chong generacije @, premoreta ravno dovolj etnične distance, da izgledata kot etnologa ameriškega stranišča - ameriškega trebuha & ameriškega sna... ee, ameriškega sna o trebuhu.

Harold je korejskega rodu, Kumar pa indijskega. Ne da ju to žre. Talilni lonec ju ne zadeva. Še več, prepričana sta, da sta navznoter “bela”, Američana. Harold je mali gospodar Wall Streeta, medtem ko je Kumar genij zase. Ko pa nekega večera že vidno zadeta na TV vidita reklamo za “White Castle”, verigo fast-food štacun, kreneta po sliderje, male, lahke, poceni burgerje, toda za razliko od Griffina Dunna, ki v Scorsesejevi Idiotski noči zavije v napačno ulico, so zanju napačne vse ulice. Na svoji absurdni, tako rekoč nadrealistični nočni odisejadi namreč nabašeta na arijske atlete, ki ju kličejo “Apu” in “G. Mijagi”, neandertalske policaje, ki rasno profiliranje razumejo kot darilo Abu Grajba, in na frika, ki je očitno zamudil na avdicijo za nadaljevanje Odrešitve. Ker nimata razloga, da bi z njimi polemizirala, le s postmoderno ironijo zreta na vse te tipe, ki potrjujejo, da so asimilacije še najbolj potrebni stupid white men.

ZA