Ruševine

Ruševine so Burgerjev kratki film o ljubezni - in obenem film o tem, kako je ljubezen vedno povezana z igro in teatrom. Ljubezen, ki ni po malem tudi teater, ni ljubezen. Ljubezen se vedno začne s teatrom - in ja, vedno se tudi konča s teatrom. Po drugi strani pa so Ruševine tudi vzgojni film o filmu, okej, vzgojni film o slovenskem filmu - film o tem, kaj vse bi moral početi slovenski igralec, če bi hotel najti in ujeti lik, kar se v slovenskih filmih, kot vemo, zgodi zelo redko.

Zato se Ruševine dogajajo v slovenskem teatru, v katerem skuša hrvaški režiser Herman (Darko Rundek) krstno uprizoriti tekst nekega islandskega Ibsena, dramo o ljubezni in ljubosumju, skandinavsko verzijo Othella. Dramo je v resnici napisal sam, v vlogo žene pa postavi svojo ženo, Žano (Nataša Matjašec), s katero ima vse hujše težave - muči ga ljubosumje, saj sumi, da je oko vrgla na drugega, morda na Gregorja (Matjaž Tribušon), glavnega igralca, sicer njegovega prijatelja.

Herman hoče preveriti, ali ima lahko predstava posledice tudi zunaj odra oz. ali lahko umetnost režira realnost, tako da predstava, Hermanova “Mišolovka”, kmalu mutira v psihodramo retorike, igro moči, igro zaupanja, teater krutosti in puzzle emocionalnega izsiljevanja - bolj ko Herman režira, bolj se njegovi sumi potrjujejo. Drama se začne sama režirati. In lepota filma Ruševine je prav v tem, da o tem nima nobenih iluzij - predstava, ki jo režira Herman, ni le paralelna podvojitev tega, kar se dogaja v realnosti, ampak je sama drama ta, ki ustvarja, režira, producira realnost.

Vprašanje, kaj je ljubezen v času, ko vsi le še igrajo in ko vse postaja teater, dobi nedvoumen odgovor: najprej moraš postati igralec, da bi lahko nehal igrati. Toda režiser, ki igralce prisili v to, da nehajo igrati, da torej lažejo z resnico in da z lažmi govorijo resnico, mora na koncu priznati, da je tudi to le pretvarjanje - da jih je prisilil v pretvarjanje na njegov način. Nič ni tako originalno, da ne bi bilo režirano. Burger, ki je slovenske igralce spremenil v vikinge, da bi iz njih potegnil ljubezen, je ujel vse največje dileme umetnosti, tudi tisto ultimativno - avtorjevo ljubosumnost na svojo lastno kreacijo. A po drugi strani - šele film, ki je tako dober, da je nanj ljubosumen celo njegov avtor, izgleda kot film.

ZELO ZA