Srhljive skrivalnice

Robert De Niro igra newyorškega psihiatra, čigar žena naredi samomor - v kadi si prereže žile. Emily (Dakota Fanning), njuna 11-letna hčerka, je v takem šoku, da le še komaj govori. Iskreno rečeno, mala je videti kot nihilistični borderline zombi, ki koketira z avtizmom. Toda hej, ni problema - Bobby je specialist, pravi insider, zato ve, da je treba Emily preseliti v naravno, nestresno okolje, kjer ni reči, ki bi jo spominjale na “šokantni”, “travmatični” dogodek. In tako se preselita na podeželje, v malo, zakotno, zapuščeno, naravno mesto, v katerem zaudarja po depresivni, sivi, zimski atmosferi in v katerem je vse polno Blair-Witch gozdov, nevarnih potk, temnih jam in čudaških, napol “stepfordskih” sosedov, ki se jim šajna in kolca po Stephenu Kingu. Še več, hišo, v kateri se nastanita, ste videli v mnogih šokerjih. Ne le v tistih, ki so bili posneti po Kingu. Točno, v tem kraju je toliko “spominov”, da bi skušal otroka z njim osrečiti le psycho, recimo kak Max Cady.

Ni čudno, da si Emily najde prijatelja, Charlieja, ki pa se nikoli ne pokaže, kar gre še posebej na živce Bobbyju, ki mu ni jasno - je Charlie realen ali le fiktiven? Je pedofil ali le pošast iz freudovskega ida? Srhljive skrivalnice so psihotriler s skrivnostjo - saj veste, film s finalnim obratom, ki naj bi gledalca presenetil, če ne že kar šokiral. Distributerji ob takih filmih kritike običajno prosijo, naj ne izdajo te velike, šokantne skrivnosti, da bi lahko še gledalci uživali v filmu. Jasno, tudi od gledalcev pričakujejo, da bodo tistim, ki filma še niso videli, zamolčali, kaj so videli - oz. da jim bodo rekli le, vau, kakšna dobra fora! Dobro so me nategnili! Ali pa kaj takega. Takšnih filmov se zadnja leta ni manjkalo - Osumljenih pet, Sedem, Identiteta, Krik, Memento in tako dalje. Oh, in Igra solz. Pa japonski Krog. In - zakaj ne? - Škrlatne reke. Ni kaj, to so bili dobri filmi. Če bi kritik vnaprej razkril, da je Keyser Soze v resnici Kevin Spacey, bi to gledalčev užitek le delno ubilo, ali bolje rečeno, ti filmi so tako dobro spleteni, tako lucidno zapleteni in tako lepo razpleteni, da jih lahko gledaš tudi tretjič - ko Osumljenih pet gledaš petič, te na koncu še vedno preseneti, da je Keyser Soze Kevin Spacey.

Briga te, da ni ohranil niti kančka turškega akcenta. Hja, to so filmi, ki jih ne more nič ubiti in nihče pokvariti. Tako so dobri, da bi publika tipu, ki bi v dvorani na začetku projekcije kriknil “Keyser je Spacey”, v en glas odvrnila: Pa kaj!? Tako so dobri, da jih vedno gledaš tako kot prvič. Niso jih posneli zaradi konca, ampak zaradi poti, ki pelje do tja. Srhljive skrivalnice so posneli zaradi konca - okej, izključno zaradi konca. Ne rečem, psihotriler Pozabljeni so prav tako posneli zaradi konca, toda živo ste si lahko predstavljali, da bi lahko do tja peljala tudi bistveno slabša pot. Pot do konca v Srhljivih skrivalnicah pa je posuta s tako dehidriranimi klišeji (tuš, zrcalo, risbice, mačka, grafiti v kopalnici, razbite igrače ipd.), da si slabše poti ne znate predstavljati. Za vse je kriv Charlie.

PROTI -