Vezilja

Vezilja, ki jo je posnela francoska debitantka Eleonore Faucher, je tipični festivalski film - po eni strani skuša biti melanholičen, minimalističen, spontan, tih, neprisiljen in cine-veritejevski, po drugi strani pa like obdaja z artificielnimi, prisiljenimi, že kar telenovelističnimi “karakternimi” potezami. Ti filmi - recimo japonska Kresnica in avstralski Popolni preobrat, če omenim le dva, ki smo ju videli pred kratkim - so antižanrski, toda njihova antižanrskost je tako predvidljiva, da so postali žanr zase.

Finta je namreč vedno ista: nesrečna oseba zbeži in sreča drugo nesrečno osebo. Ne da je v Vezilji kaj drugače. Claire (Lola Naymark), uporniška najstnica, ki se preživlja kot prodajalka v supermarketu, nenadoma ugotovi, da je noseča - ko sklene, da ne bo splavila in da bo otroka oddala v posvojitev, najprej pusti službo, potem pa se zateče k madame Melikian, armenski vezilji (Ariane Ascaride), ki jo vzame za svojo vajenko. Claire je nesrečna - in madame Melikian tudi: nedavno je izgubila sina. Claire še ni mati - madame Melikian ni več mati. Claire je predmati - madame Melikian je postmati. In film potem uživa v tem svojem malem izumu - v svojem potrpežljivem opazovanju te male ironije usode.

(Cankarjev dom)

ZADRŽAN +