Čakajoč na srečo

17-letni Abdallah (Mohamed Mahmoud Ould Mohamed) se vrne domov, v mavretansko mestece, v katerem pa hoče le prestopiti - in potem emigrirati na Zahod, po možnosti v Evropo. Lokalni dialekt je že tako pozabil, da raje gleda kot govori, kar pa ničesar ne spremeni - tudi sam je le eden izmed tistih, ki čakajo.

Če niste še nikoli videli afriškega, podsaharskega filma, potem je tale - mavretanski - kot nalašč za defloracijo. Saj veste - Slovenci so nori na filme, ki se dogajajo ob morju. Hej, pol slovenskih filmov se dogaja ob morju. Tudi Titanik, največji hit slovenskih dvoran, se dogaja ob morju. In tudi Čakajoč na srečo se dogaja ob morju - v Nouadhibouju, prašnem zahodnoafriškem mestecu, ki je tako zapuščeno kot kak ghost-town, tako tranzitno kot Casablanca, tako sublimno kot vice, tako mistično kot fatamorgana in tako povezovalno kot talilni lonec.

Nekateri odhajajo, drugi prihajajo. Nekateri bi radi odšli, drugi so tam le zato, ker niso nikoli odšli. Nekateri pa so že zdavnaj odšli, a so še vedno tam. Čakajo na to, da se bodo vrnili. Vsi so po malem odsotni, frustrirani od čakanja, dehidrirani od visenja med tradicijo in prihodnostjo, med Afriko in Zahodom - videti so tako, kot da jih je kdo tam pozabil. Ker so na zahodu Afrike, se jim je verjetno vedno zdelo, da imajo Zahod, obljubljeno deželo, na dosegu roke, da ga potemtakem “vidijo”, da jim je nekako usojen, toda to je bila le prevara - Zahod jih je videl in porabil, toda ni jih vzel s sabo. Zdaj jim pošilja le karaoke. Nouadhibou je produkt globalizacije, ki se je odvrtela, še preden se je izraz globalizacija sploh pojavil, in obenem živ dokaz, da globalizacija nima koncepta. Niti srca.

(Na srečo se čaka v kinu Dvor)

ZA