15. 5. 2005 | Mladina 19 | Kultura | Film
Zbogom, Dragon Inn
Bu san, 2003
Zbogom, Dragon Inn je tajvanski film, ki se mu nikamor ne mudi. Za vse si vzame čas. Biljeterka (Chen Shiang-Chyi) gre po stopnicah, vzpenja se zelo počasi, pa še šepa za nameček, toda film počaka, da pride do vrha. Zanjo si vzame čas. Film, ki ima čas, je film o času, ko so ljudje še imeli čas. In ko so ljudje še imeli čas, so hodili v kino. Zbogom, Dragon Inn je film o kinu, o sedenju v mraku, o kolektivnem gledanju filmov, o čakanju na čudež. Dogaja se v stari filmski palači, v kateri še zadnjič vrtijo Dragon Inn, akcijski mečevalski spektakel. Sam film si ga nenehno ogleduje - in nenehno si ogleduje publiko, ki gleda Dragon Inn. Kot da jo skuša dešifrirati, kot da skuša ugotoviti, kakšni ljudje hodijo v kino - kaj počnejo, ko sedijo v mraku, na kaj mislijo, kam gledajo, kakšne rituale imajo, kako si kolektivni prostor med gledanjem privatizirajo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
15. 5. 2005 | Mladina 19 | Kultura | Film
Zbogom, Dragon Inn je tajvanski film, ki se mu nikamor ne mudi. Za vse si vzame čas. Biljeterka (Chen Shiang-Chyi) gre po stopnicah, vzpenja se zelo počasi, pa še šepa za nameček, toda film počaka, da pride do vrha. Zanjo si vzame čas. Film, ki ima čas, je film o času, ko so ljudje še imeli čas. In ko so ljudje še imeli čas, so hodili v kino. Zbogom, Dragon Inn je film o kinu, o sedenju v mraku, o kolektivnem gledanju filmov, o čakanju na čudež. Dogaja se v stari filmski palači, v kateri še zadnjič vrtijo Dragon Inn, akcijski mečevalski spektakel. Sam film si ga nenehno ogleduje - in nenehno si ogleduje publiko, ki gleda Dragon Inn. Kot da jo skuša dešifrirati, kot da skuša ugotoviti, kakšni ljudje hodijo v kino - kaj počnejo, ko sedijo v mraku, na kaj mislijo, kam gledajo, kakšne rituale imajo, kako si kolektivni prostor med gledanjem privatizirajo.
Vsi ti gledalci, ki jih ni prav dosti, so videti kot zombiji, ki so jim filmi vzeli besedo, kot zadnji ljudje svoje vrste, kot duhovi iz uklete palače, kot nemi, brezimni, odtujeni, frustrirani, asocialni žalovalci za časom, cinefilijo in napol “religiozno” komunsko izkušnjo, ki jih ni več. To so ljudje, ki se obnašajo tako, kot da multipleksi, televizija, dvdji, divxi in downloading ne obstajajo - tega, kar so čutili v kinu, v teh vicah popkulture, ni mogoče downloadati.
(tajvanski Cinema Paradiso rola kino Dvor)
ZA
