Brata

Medtem ko čakamo na filme, v katerih se bodo ameriški fantje - polni travm in sindromov - vračali iz Iraka ali pa Afganistana, si lahko čas preganjamo z danskim filmom Brata, v katerem se iz Afganistana - še huje, iz afganistanskega ujetništva, iz talibanske chamber of torture! - vrne Michael, danski major (Ulrich Thomsen), ki je šel tja kot del mirovnega pogona Združenih narodov. Da je Michael poln travm in sindromov, se razume samo po sebi, kakor se samo po sebi razume, da je Saro (Connie Nielsen), njegovo seksi ženo, v času te mučne missing-in-action odsotnosti tešil njegov mlajši brat Jannik (Nikolaj Lie Klaas), indolentni, jebivetrski postopač.

Saj veste, fant je hotel le malce poskrbeti za bratovo družino, pa se je preveč vživel - in Sara, “prasica srednjega razreda”, tudi. Toda ko se Michael nepričakovano vrne, je kmalu jasno, da bi ga iz tira vrgla že bistveno manjša stvar. Brata sta film o vojni in srednjem razredu, ali natančneje - o vplivu vojne na srednji razred. Film zelo plastično kaže, kakšne svinje so talibani, toda to počne le zato, da bi bila agonija srednjega razreda bolj prepričljiva. V resnici je ravno obratno: za zlom srednjega razreda zadostuje že malenkost, že povsem neznatna motnja, že minimalna kršitev rutine, recimo prešuštvo. Film hoče očitno reči: to, kar je prešuštvo za srednji razred, je vojna za državo.

ZADRŽAN