Blueberry

Vesterni so se vedno zelo dobro spoznali na človeške obraze. In vendar je bil vestern vedno zelo protisloven žanr: po eni strani ni bil nikoli na strani sil, ki so korumpirale ameriški zahod, ta “božji vrt”, po drugi strani pa je bil zelo dolgo proti Indijancem, kolateralni škodi sil, ki so korumpirale “božji vrt”. Tudi Blueberry, epski, halucinantni, fantastični, postklasicistični evropski vestern, posnet po stripu slovitega francoskega tandema Moebius, se zelo dobro spozna na človeške obraze, bolje rečeno, ameriški zahod, pokrajino, skale, kanjone snema kot človeške obraze, toda obenem izgleda tako, kot da ga je posnel kak indijanski vrač. Specifično: kot da je posnet skozi oči z razširjeno percepcijo.

Mike Blueberry (Vincent Cassel) je cajun, ki ga pošljejo na divji zahod, da bi postal “mož”, toda iniciacija se konča s smrtjo njegove ljubice - njega rešijo Indijanci, tako da ga leta kasneje najdemo kot šerifa v Palomitu, kjer po eni strani bremza napetosti med belci in Indijanci, po drugi strani pa mu narkotiki, s katerimi ga ritualno pumpajo šamani, omogočijo, da na vse klišeje divjega zahoda - na spiralo nasilja, maščevanje, duele, zlato mrzlico, legende, saloon, zlo, korupcijo, kače, puščavo, “božji vrt”, Ameriko ipd. - pogleda v metafizični, psihedelični, kalejdoskopski, rajski, razširjeni svetlobi, skozi evropske oči. Jan Kounen, režiser kultnega Dobermana, skuša revidirati vestern, če že Amerike ne more, toda vse skupaj izgleda tako irealno, da se vprašate: je Blueberry sploh živ? A po drugi strani: je Sergio Leone mrtev?

ZA